Petar Tutavac: Sladka zgodba o očetu Domaćice in Plazme

Umrl je Petar Tutavac, izumitelj priljubljenih piškotov Domaćica in eden od avtorjev recepta za piškote Plazma. Poslovil se je v starosti 88 let v Srbiji. Življenjska zgodba človeka, brez katerega legendarnih priboljškov ne bi bilo, se je začela v Podgradini pri Opuzenu, ki je danes občina Slivno. Tam se je rodil leta 1934. Pri 13 letih je končal izobraževanje za tkalca in več let pletel košare, v katerih so nosili kruh. A pri tem se ni ustavil, preko sindikata se je leta 1949 prijavil na Krašev tečaj za keksarja v Zagrebu. S še enim učencem sta se naučila obrti peke piškotov. V zgodovino se je zapisal kot prvi izobraženi keksar v nekdanji Jugoslaviji.

"Prihajam iz povsem kmečke družine, kasneje delavske, saj se je oče zaposlil kot gradbeni delavec. Bil je tudi upravnik. Šole ni imel, je pa znal matematiko, cirilico in latinico. Vojsko je leta 1933 zapustil kot desetnik. Sem najstarejši od osmih otrok. Zdaj nas je v ožji družini okoli 130. Tudi moja družina je velika, kar je zame velik zaklad," je lani povedal Tutavac v enem redkih intervjujev, za RTV Biser. O njegovem življenju te dni pišejo mnogi mediji širom po bivši skupni državi, tudi hrvaški Index, kjer so spomnili na njegovo nenavadno izjavo, ki ga dobro opiše: "Spomnim se trenutka, ko so Nemci vdrli v našo hišo. Vojak je vzel sladkor v kockah in bilo mi je težko." Spomnil se je tudi Opuzena in okolja, iz katerega je izhajal. "Iz Opuzena imam najlepši spomin, ko smo zgradili zadružni dom. Zdaj je občinska stavba. V tistih časih, po postavitvi doma, smo imeli orkester, organizirali smo plesne, dramske sekcije ... Danes mladi ne uživajo v druženju in ne naredijo kaj tako koristnega," je dejal Tutavac.

Bilo mu je hudo, ko je Nemec odnesel sladkor v kockah

"Kot otrok nisem sanjal, da bi postal mornar ali kapitan. Spomnim se leta 1943, ko so prišli Nemci in ob petih zjutraj vdrli v našo hišo ter jo preiskali. Še vedno sem bil v postelji, ko je vojak odprl mamin predal, našel je sladkor v kockah, vzel polno pest in jo dal v žep. Težko mi je bilo, ker sem imel zelo rad sladkarije," se je spominjal. Tutavac je bil pri 13 letih izučen mizar, med njegovimi prvimi službami pa je bilo izdelovanje pohištva, košar in drugih stvari. Leta 1949 se je zgodila prelomnica v njegovem življenju. Hrvaški sindikat je namreč objavil razpis za dva keksarja in še dva druga poklica v Zagrebu.

"Tako smo štirje iz Opuzena odšli v Zagreb. Začel sem delati kot pripravnik v Kraševi šoli. Po treh letih sem prejel diplomo številka 1 za izdelovalca piškotov v nekdanji Jugoslaviji. Kvalificirani delavec, izdelovalec piškotov. Po odsluženem vojaškem roku sem se zaposlil v Krašu. Takrat je bila v Krašu slaščičarska šola za pogonske inženirje. Edini sem kot kvalificirani delavec obiskoval to šolo in jo uspešno končal z ostalimi. Tam je bil med drugim Miša Reljin, ki je kriv, da sem prišel v Srbijo. Kasneje me je z dela v Čapljini poklical sem, saj je Moši Filipoviću dejal, da sem edini, ki bi v Leskovcu znal rešiti vprašanje proizvodnje grisinov," je pripovedoval.

Tutavac pravi, da se je med delom v Krašu ukvarjal s političnim aktivizmom v mladinskih organizacijah, sodeloval je pri številnih mladinskih delovnih akcijah, a se je na koncu odločil za delo v gospodarstvu in nikoli ni pristal v politiki.

"Imel sem priložnost postati predsednik Omladine mesta Zagreb. Leta 1957 se je to mesto sprostilo. Mika Tripalo je odšel v Beograd, takratni predsednik zagrebške Omladine Bijelić pa je postal predsednik Hrvaške. A sem se odločil, da se s politiko ne bom ukvarjal," je dodal. Po njegovih besedah ​​so bile v Krašu zasnovane tako rekoč vse slaščičarske panoge na območju nekdanje Jugoslavije, saj je imel Kraš najbolj popolno proizvodnjo piškotov, vafljev, bonbonov, čokolade, sladic ... "Takrat si je Gospodarska zbornica Jugoslavije zastavila nalogo ustanoviti višjo slaščičarsko šolo v Krašu. Osnova jugoslovanskega slaščičarstva je temeljila na 96 ljudeh, ki smo to šolo končali."

V Srbijo je prišel zaradi grisinov. Združenje pekarske industrije Srbije je namreč imelo težavo, saj peki niso mogli uspešno izdelovati prigrizkov. Član zveze je bil tudi Moša Filipović, ki je zaradi tega v Leskovac pripeljal Tutavca. "Prišli so po mene in dogovorili smo se, da grem v Leskovac in tam zaženem proizvodnjo. Dali so mi stanovanje in obljubili, da mi bodo našli ženo. Zato sem šel leta 1960 iz Čapljine v Leskovac," je pripovedoval Tutavac. "Gre za italijanski izdelek, jaz sem ga prvi naredil v Jugoslaviji. Vse ostalo, kar sem kasneje naredil, ni bilo patentirano. Kupili smo italijansko linijo za izdelavo drobtin, jaz pa sem naredil še en recept, da smo v Krašu delali prepečenec za vojsko. Pri tem sem delal skoraj en mesec. Zame je bilo veliko priznanje, ko mi je Italijan rekel, da so moji grisini skoraj boljši od njihovih."

Nobenega svojega izdelka ni patentiral

Prvi so v Jugoslaviji v pridelavi začeli uporabljati sojo, nato sirotko, ki so jo do takrat zavračali, čeprav je bila bogata s kalcijem, vitamini in minerali. Ideja o piškotih Plazma se je porodila v Leskovcu. "Vse to izvira iz mene. Z Mošo sva se dogovorila, da bova delala izdelke z večjo hranilno vrednostjo. Dobil sem nekaj revij iz Amerike in videl sestavo vitaminov in mineralov v nekem izdelku za hujšanje. V tem procesu so nastali tudi piškoti Plazma. Krašev piškot Domaćica je bil moja prva, diplomska naloga. Iz Domaćice so se razvila vsa moja razmišljanja o novih izdelkih. Domaćica so za Plazmo najbolje prodajani piškoti na jugoslovanskem trgu. Kasneje so jo vsi kopirali in ji dajali isto ime, saj ni bila zaščitena, zato danes, tako kot Plazma, obstaja v številnih različicah," je dejal avtor, ki ni zaščitil ničesar, kar je ustvaril, a se mu je uspelo vsaj z Italijani dogovoriti, da se njihovi piškoti imenujejo Plasmon. Recept sicer nima večje povezave z njegovo Plazmo, a so si piškoti podobni po obliki in imenu. "Oblika in ime piškotov Plazma nista moja, recept in tehnologija pa sta. Ustvaril sem jih v Leskovcu, ko sem izdeloval drobtine."

Po Leskovcu je Tutavac odšel v Požarevac in tam ustanovil tovarno piškotov Bambi. "Nenehno sem imel to težavo, da sem bil uspešnejši od drugih, in v Leskovcu so mi želeli pripisati manko 30 ton sladkorja. Vendar jim ni uspelo. Prišli so drugi ljudje in po štirih, petih mesecih sem se preselil v Požarevac. Tam sva se z Mošo Filipovićem odločila odpreti pravo tovarno piškotov. Tovarna se je sprva imenovala Žitostig, po petih, šestih mesecih pa sva ugotovila, da to ni primerno ime za take izdelke. Razpisali smo natečaj za ime podjetja, glasovalo je 30 do 40 tisoč otrok iz vse Jugoslavije, boj pa je potekal med imenoma Goran in Bambi. Takrat je Goran vodil za dva do tri tisoč glasov. Šel sem v Leskovac in tamkajšnje šole nagovoril, naj glasujejo za Bambija, in ta je nato zmagal s prednostjo kakih tri tisoč glasov. To je bila moja prva taka provokacija," je dejal. "Čez nekaj časa nas je beograjski odvetnik tožil zaradi imena, nakar se je oglasila pisarna Walta Disneyja v Atenah. Vendar Walt Disney glede tega ni mogel storiti ničesar, ker njegovo ni bilo ime Bambi, temveč zgolj lik. Ime je avstrijsko. Spet smo sklenili kompromis, da en izdelek naredimo kot nosilec imena in mu od njega plačamo dva odstotka. Plačevali smo štiri, pet let in potem nehali. V ta namen sem naredil izdelek s kremo iz pražene iz soje, imenovali smo ga Bambi 70," je dodal.

Pojasnil je tudi, kaj je bistvo piškotov Plazma. "Prva prava Plazma je nastala leta 1969. To niso bili današnji piškoti Plazma. Vnela se je tudi polemika, saj sta želela dva strokovnjaka iz Žitostiga vsiliti drugačen recept, vendar mi je uspelo in sem naredil Plazmo takšno, kot mora biti. Takratni piškoti so imeli vse današnje sestavine razen koloidnega železa, namesto katerega smo uporabljali železov sulfat, a razlika je bila le za odtenek. Ti piškoti so že takrat imeli svoj značilni okus in vonj in niso bili sladki, ker sem poskusil z drugimi sladkorji, z dekstrozo in drugimi sestavinami, da bi bili manj sladki in bolj užitni. To je bistvo piškotov Plazma, da niso vsiljivo sladki. Naredili smo tudi piškote Belvit," je razkril. Še en močan izdelek na trgu so bili Keksi Plus, ki so bili namenjeni športnikom. Vsebovali so kar 32 komponent, Plazma jih ima 22. To so bila kompleksna živila. Ko so strokovnjaki preizkusili piškote Plazma, so rekli, da gre za izdelek številka ena na svetu po sestavi in ​​namenu."

Ob vseh ugodnostih, ki so jih imeli delavci Bambija, je Tutavac poskrbel tudi za njihove domove. "Ko sem zapustil Bambi, sem zapustil 1640 delavcev. V svojem delovnem življenju nisem nikogar odpustil. Lahko rečem, da je bilo 99 odstotkov delavcev zadovoljnih," je bil ponosen keksar, ki ni nobenega od svojih izdelkov patentiral. "To so bili drugi časi, ko se znanje ni skrivalo, temveč delilo. Vse, kar sem delal, vsi moji recepti in izdelki so bili narejeni pod imenom tehnologije Bambi. Vedno sem mislil, da vse pripada ljudem, da sta se tako krepila družbena moč in ugled naše države na domačem in svetovnem trgu. To so bili časi, ko so veljala neka druga pravila in odnosi med ljudmi. Tako mi je v redu, sem srečen človek," je dejal v svojem zadnjem intervjuju za Slobodno Dalmacijo.