Podvigi nogometne Slovenije: Padel je Kijev, zatresla se je Moskva, Slovenija pa je šla naprej

Kje ste bili 17. novembra 1999? Kje ste bili deset let in en dan kasneje? Nogometni navdušenci bodo zlahka našli odgovor. Sploh ob okroglih obletnicah, ko spomini na največje podvige slovenske nogometne reprezentance postajajo še bolj živi. Dvajset let je od prve uvrstitve Slovenije na evropsko prvenstvo, deset od druge na svetovno.
Lahko noč, Kijev, dober dan, Evropa. Tako je Večerov poročevalec Vlado Paveo pred 20 leti povzel zgodovinski dvoboj. Sanje so se uresničile. Ukrajina, absolutna favoritinja dodatnih kvalifikacij, je padla, Slovenije na evropskem nogometnem zemljevidu ni bilo več mogoče spregledati. Darko Milanič je bil takrat prvi med enakimi, s kapetanskim trakom na roki je pripeljal soigralce na igrišče zasneženega olimpijskega stadiona, ki je bil jeseni 1999 idealno prizorišče za slovenske podvige, saj je septembra tam pred nogometaši Maribora že padel Dinamo. Reprezentanco je najtežja bitka še čakala. "Uspel nam je neverjeten podvig na zelo posebni tekmi. Ogromno smo lahko dobili z njo. Bil je peklenski mraz. Hkrati pa je bila ta generacija nekaj posebnega. Radi smo se družili, garali eden za drugega. Uspelo nam je. Same emocije! Čudo!" se je dve desetletji nazaj vrnil Primorec, ki je danes trener nogometašev Maribora. Sodnika ni omenjal. Bernd Heynemann je za navijače Slovenije (upravičeno) postal "Švajneman". Nemec je v prvem polčasu spregledal čisto enajstmetrovko za Slovenijo, v drugem pa si je izmislil prekršek za najstrožjo kazen, ki jo je Sergej Rebrov spremenil v ukrajinsko vodstvo. "Saj vemo, kdo je bil sodnik. Večkrat je hotel nekaj narediti po svoje, a smo bili tako dobri, da mu ni uspelo," je dejal Milanič. Pet let prej mu je Heynemann v Ljudskem vrtu vzel edini reprezentančni zadetek, preprečil poraz svetovne podprvakinje Italije, čeprav se je žoga po njegovem projektilu od prečke odbila krepko za golovo črto. Ni pa Nemcu uspelo rešiti Ukrajine.

Kapetan ni dovolil joka

"Dosti pritiskov je bilo, veliko 'nabijanja'. V takem snegu ni preprosto braniti. Pri penalu sem spreminjal stran, se na koncu odločil narobe," je najtežje trenutke snežne bitke podoživel poveljnik obrambe, vratar Mladen Dabanović: "Bil sem jezen nase, a na srečo je Pajo izvlekel zadetek." Miran Pavlin je dosegel gol, ki ga skoraj nihče ni videl. Bela žoga se je na belem igrišču skotalila v mrežo. Gol, ki je poplačal ves trud. Gol, ki je uresničil sanje! Štirinajst minut rednega dela in sodniški dodatek je bilo še treba vzdržati, da je vozovnica za poletje v Belgiji in na Nizozemskem postala slovenska. "Ključen je trenutek, ki ga ljudje ne poznajo. V 90. minuti smo že jokali od veselja. Kapetan, ki je danes na srečo trener Maribora, je bil dosti bolj izkušen, bolj zrel, imel kilometrino. Potiskal nas je, malo je manjkalo, da bi nas kar tepel: 'Halo! Konec je, ko je konec!'" se je spomnil Zlatko Zahovič, prvi zvezdnik zlate generacije, s 35 goli še danes najboljši strelec Slovenije.

Bog navija za Slovenijo

Začetek je bil vse prej kot rožnat. Za remi proti Grčiji je moral Ermin Šiljak v Atenah pustiti koleno, Norveška, ki je nato suvereno osvojila prvo mesto v skupini, je odnesla zmago iz Ljubljane. Ena točka iz dveh tekem je bila premalo, da bi takrat (že) verjeli v čudeže. "Čakali smo na svoj trenutek, verjeli smo, da lahko uspemo. To se je zgodilo po junijskih zmagah proti Latviji in Albaniji. Takrat nas ni mogel nihče več ustaviti," je o prelomnem trenutku dejal Zahovič. Poraza proti Norveški in Grčiji v zaključku rednega dela nista preveč bolela, drugo mesto v skupini je bilo dovolj za dodatne kvalifikacije. Ukrajina je za Bežigradom pokazala zobe, velezvezdnik Andrej Ševčenko je z mojstrskim strelom matiral Dabanovića, a drugi polčas prve tekme je bil slovenski. Zahovič je z natančnim udarcem Katančevo selekcijo vrnil v igro. Nato pa je prišla 84. minuta. Ukrajinski vratar Aleksander Šovkovski je zapustil vrata, poslal žogo na sredino igrišča. Ni pričakoval, da jo bo ujel Mile Ačimović. Joker s klopi je na najsijajnejši način upravičil svojo vlogo. Ni se obotavljal, sprožil je s polovice igrišča. Žoga je letela, letela, letela … in zadela! Delirij, ekstaza, eksplozija čustev. Katanec je te besede izrekel šele štiri dni kasneje v Kijevu, a veljale so že takrat. "Bog je. In navija za Slovenijo!"

Trenutek, ki te poveže z narodom

Robert Koren je v izbrani vrsti debitiral, ko so bili zraven še Zahovič, Pavlin, Šiljak, Karić, Simeunović … "Ko prideš zraven, čakaš na svojo priložnost, učiš se od igralcev, ki so dalj časa v reprezentanci in imajo prednost pred tabo. Veliko sem se lahko naučil od njih. Kot smo kasneje mi dajali zgled mlajšim, jih usmerjali, je to počela generacija pred nami," zasluge predhodnikom priznava nogometaš iz Radelj ob Dravi. Novembra 2009 je bil on prvi med enakimi, kapetan ekipe, ki se ji je ponudila priložnost za podvig. No, ni se ponudila, vzeli so jo sami. Euro 2004 nam je vzel Dado Pršo, SP 2006 in Euro 2008 sta bila predaleč, kvalifikacije za SP v Južnoafriški republiki pa so Slovenijo vrnile med velike. A tudi v skupini s Slovaško, Češko, Poljsko, Severno Irsko in San Marinom niso rasle le rože. "V reprezentanci se mora veliko sestaviti. Mi smo verjeli, a javnost je imela dvome. V taki situaciji potrebuješ moment, ki te še bolj poveže z ljudmi, narodom. Tekma prvega kroga, ki smo jo na Poljskem odigrali 1:1, je dala vsem vedeti, da imamo kvaliteto. S tisto tekmo so tudi vsi Slovenci spoznali, da smo 'ta pravi'. Iz tekme v tekmo smo to nadgrajevali, igrali dobro, nizali dobre rezultate. Užitek je bil igrati!" opisuje Koren.

Regionalni ekspres iz Slovenije

Na zadnji stopnici pred rajem se je Sloveniji nasproti postavila ovira, ki se je (spet) zdela previsoka. Rusi so bili samozavestni, tako prepričani o uspehu, da so že imeli nagledane hotele na prizorišču svetovnega prvenstva. Dinjar Biljatedinov je z dvema goloma v Moskvi na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij potrdil, da njihova samozavest ni bila brez podlage. Moštvo selektorja Matjaža Keka, ki je na klopi sredi kvalifikacij za Euro 2008 zamenjal Branka Oblaka, je bilo na tleh. Potem pa ... "Če je prej vozil ruski brzi vlak, je na koncu prišel regionalni ekspres iz Slovenije," je Kek opisal večer na stadionu Lužniki. Namesto (pričakovanih) 3:0 je Rusija doživela Nejca Pečnika. Korošec je prevzel vlogo jokerja s klopi, v mrežo z glavo pospravil žogo, ki jo je po Korenovem strelu odbil vratar Igor Akinfejev. "Kje ste skrivali tega Pečnjikova?" so se spraševali Rusi, Slovenci pa so ujeli gol upanja.

Sekunde do podviga

V JAR ni bila le statistka. Koren je udaril za zmago proti Alžiriji, prvo in doslej zadnjo na velikih tekmovanjih. ZDA so se po slovenskem vodstvu z 2:0 rešile z remijem. Ko je zaključila zadnji nastop skupinskega dela, je bila Slovenija, kljub porazu proti Angliji, v osmini finala. A kaj, ko so zmago globoko v sodniškem podaljšku dvoboja z Alžirci ujeli še Američani. Dve minuti sta preprečili, da bi podvig dobil še lepše nadaljevanje. "Uvrstitev na svetovno prvenstvo je bila velik dosežek, a v trenutku, ko smo ga dosegli, smo vsi v reprezentanci verjeli, da bomo tudi v Južni Afriki dostojno zastopali Slovenijo, naredili korak več. Kar se je vsem zdelo nemogoče, je po prvi tekmi postalo realno. Na koncu nas je od še večjega uspeha ločilo le nekaj minut.