Ob vsesplošni družbeni napetosti zaradi koronaukrepov je področje šolstva še posebno kritično, saj neposredno ali posredno posega v življenje večine prebivalstva. Učenci, dijaki in študentje so naveličani poučevanja na daljavo in pogrešajo druženje, ki je nepogrešljiv sestavni del izobraževanja in odraščanja. Starši so ob vseh težavah, ki jih prinašajo trenutne razmere, v dodatni stiski, saj so morali dodatno prevzeti delo učnega nadzornika, motivatorja, pomočnika in odgovorne osebe za tehnične težave. Učitelji so utrujeni od poučevanja od doma, frustrirani od pretirane uporabe tehnologije in preobremenjeni zaradi dodatnega individualnega dela z učenci in popravljanja nalog. Učitelji in starši se bodo, z nekaj izgubljenih živcev, na koncu nekako prilagodili razvoju dogodkov, žal pa nihče prav dobro ne ve, kako obsežne bodo posledice dolgega zaprtja šol na duševno in telesno zdravje otrok, njihove učne dosežke, socialne veščine in medsebojne odnose ter samopodobo in razvoj osebnosti.
V kolumni v Večeru sem nedavno zapisal: "Smo sredi največjega globalno-družbenega eksperimenta vseh časov in šele čas bo pokazal, kakšne bodo posledice na področjih mentalnega in telesnega zdravja ter kakovosti življenja in blagostanja ljudi. Prav mogoče je, da bomo kot človeštvo žrtvovali več kot pridobivamo z omejevanjem." Negativni učinki zaprtja šol na učence, dijake in študente so pomemben del tega žrtvovanja.
V dani objektivni situaciji se je pomembno vprašati, kaj lahko storimo, da bi omilili negativne posledice - ključen odgovor pa je, da izobraževanje na daljavo izvajamo, kolikor je le možno, kakovostno, interaktivno in vključujoče. Eden od motivov tega prispevka je izpostaviti vlogo tehnologije v izobraževanju, vključno z elektronskimi učnimi gradivi - in ta segment najustrezneje opišemo z izrazom "e-izobraževanje". V javnosti se je ustvaril vtis, da e-izobraževanje, ki je usmerjeno pretežno v podporo kognitivnemu učenju, bistveno znižuje kakovost in s seboj prinaša ogromno težav. Dejansko pa glavni problem ni v e-izobraževanju, ampak v socialno čustvenem učenju, za katero je nujno potrebno živo druženje in interakcija med vrstniki ter z učitelji. Dlje časa ko traja zaprtje šol in mlajši ko so učenci, bolj izrazit je ta problem.
Potenciali e-izobraževanja
Izobraževanje na daljavo ni produkt omejitvenih ukrepov zaradi covida-19. Začelo se je že v 19. stoletju, najprej v ZDA in Veliki Britaniji. Open University v Londonu, ki izvaja le študij na daljavo, je bila ustanovljena že 1969. Najprej je tovrstno izobraževanje potekalo dopisno, postopoma pa se je uporabljala različna tehnologija, od telefona, radia in televizije do moderne informacijsko-komunikacijske tehnologije - pri uporabi slednje začnemo govoriti o e-izobraževanju. To se je zgodilo pred dobrimi 20 leti, od takrat pa se, vzporedno z razvojem spleta, intenzivno razvija in nadgrajuje. V Sloveniji se je eden ključnih razvojnih momentov zgodil leta 2002, ko je takratni rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Ludvik Toplak vizionarsko izdal navodilo, da naj se na univerzi vzpostavi celovita in kakovostna tehnološka podpora za izvajanje e-izobraževanja. V ta namen je vzpostavil nov oddelek za informacijski in tehnološki razvoj univerze (in me iz IZUM-a povabil na univerzo, da prevzamem njegovo vodenje). Že leta 2003 smo vzpostavili univerzitetni portal, leta 2004 pa smo na vseh fakultetah uvedli odprtokodni Moodle, ki ga uporabljamo (tako kot večina šol) še danes. Univerza v Mariboru je bila z opisano iniciativo vodilna v širšem geografskem prostoru, ne le v Sloveniji. Današnja zmogljiva tehnologija za e-izobraževanje je torej plod dolgoletnega razvoja. Enako je z mnogimi elektronskimi učnimi gradivi za osnovne in srednje šole, ki so organizirano nastajala zadnjih dvanajst let.
E-izobraževanje samo po sebi prinaša veliko prednosti, kot so: prostorsko in časovno neodvisna izpeljava izobraževalnega procesa, dostopnost in odprtost virov znanja in prožnost v izbiri učnih metod, prožnost in raznolikost načinov komunikacije (povzeto po ravnokar izdani in prosto dostopni knjigi E-izobraževanje za digitalno družbo, ki je izšla pri Andragoškem centru Slovenije). Ker e-izobraževanje postopoma prodira v vse vrste poučevanja (trend, ki je neodvisen od covida), s tem odpira tudi nove možnosti za kreativnost in prinaša večjo prilagodljivost potrebam družbe. Pojavljajo se nekateri popolnoma novi načini z veliko dodano vrednostjo. Na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru imamo na primer virtualne paciente, elektronske kadavre, 3D-anatomijo in napredne simulatorje medicinskih postopkov, vključno s kompleksnimi, kot so anestezija in operacije. Vse našteto brez dvoma zvišuje kakovost izobraževanja. Trenutno se razvija tako imenovana personalizacija, kar pomeni, da se tehnologija in vsebina prilagajata vsakemu posameznemu učencu. Pri tem bo v prihodnosti pomagala tudi umetna inteligenca. Vedno več je tudi kakovostnih izobraževalnih iger, katerih strategije - ki močno pritegnejo udeleženca in ga naredijo za proaktivnega ter postavijo v središče dogajanja - se uporabijo pri doseganju učnih ciljev in pridobivanju znanja.
Sprejeta časovnica sproščanja ukrepov, neinovativnost pri iskanju rešitev in minimalni delež namenjenih sredstev v protikoronskih paketih nakazujejo, da mladi, šolstvo in znanje tej vladi niso prioriteta
Fizična ločenost v izobraževanju na daljavo prinaša s seboj mnoge pomanjkljivosti, povezane zlasti z okrnjeno interakcijo v izobraževalnem procesu. Tudi te pomanjkljivosti pa je mogoče vedno bolj uspešno obvladovati z uporabo sodobne tehnologije, in to z različnimi oblikami tehnološko podprte sinhrone in asinhrone komunikacije - kljub temu pa zaradi socialne distance pri učencih zelo trpi segment socialno čustvenega učenja. To je poglaviten razlog, zaradi katerega bi bilo treba elemente e-izobraževanja uvajati zelo premišljeno in v omejenem obsegu - še posebej v osnovni in delno tudi srednji šoli, pa tudi na univerzitetni stopnji ta vidik ne bi smel biti zanemarjen. E-izobraževanje torej nikakor ne more celovito nadomestiti poučevanja v šolah.
Kaj prinaša zaprtje šol?
Učinke izvajanja šolanja na daljavo v času zaprtja šol najbolje razberemo iz več deset raziskav - ki so bile v zadnjih mesecih opravljene na treh javnih univerzah, Zavodu RS za šolstvo in Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije.
Predstavimo najprej nevtralno - pozitivne učinke. Poučevanje se v pretežni meri izvaja kot kombinacija videokonferenc in usmerjanja učenja preko pisnih navodil in domačih nalog. Velika večina učencev nima problemov s tehnologijo, z računalniki in internetnim dostopom. Možnost, tudi večkratna, poslušanja posnetkov je za učence dobrodošla. Učenci, dijaki, predvsem pa študenti opažajo izrazite pozitivne vidike v fleksibilnosti, bolj svobodni organizaciji, večjem obsegu prostega časa. Mlajši so zelo pozitivno gledali na pomoč staršev, povedali so, da "bolj čutijo, da nekaj pomenijo svojim učiteljem". Več kot 30 odstotkov jih je ocenilo, da se celo lažje učijo na ta način.
Učitelji pravijo, da učenci pridobivajo pri samostojnosti, ter pozdravljajo možnost bolj individualnega dela s posameznimi učenci - kar pa po drugi strani zahteva več časa in pomeni obremenitev. Učitelji zato v poučevanje vključujejo dejavnosti, ki spodbujajo razvoj avtonomije učenja. Glavni dejavniki, ki spodbujajo poučevanje, so kakovostna, privlačna in zanimiva gradiva, dobra razlaga ter domače okolje. Velik delež učiteljev je prepoznalo prednosti, ki jim bodo v prihodnosti omogočile izboljšanje, dopolnitev ali izpopolnitev pouka v živo, in jih namerava v prihodnosti tudi implementirati v svoje pedagoške prakse (v rednem šolskem delu). Izpostavljeni so bili tudi zelo konkretizirani predlogi o nadaljnji rabi določenih digitalnih tehnologij v pedagoški praksi. Višja ko je stopnja šolanja, bolj pozitivna so stališča učiteljev.
Negativnih vidikov je manj, zato pa so toliko bolj pereči in resni. Učenci zelo pogrešajo živi stik in druženja ter nazornost razlage učiteljev. Prisotno je pomanjkanje motivacije in pozornosti, težave so z organizacijo dneva in dejavnosti ter veliko preveč sedenja pred računalnikom. Študenti pogrešajo predvsem medsebojne stike.
Učitelji pravijo, da je delo bolj zahtevno in stresno, porabijo več časa, nekateri čutijo, da so preobremenjeni, v celoti pa ocenjujejo pouk na daljavo kot manj kakovosten, saj dosegajo nekoliko manj učnih ciljev. Opažajo upad motivacije, največ težav je pri matematiki, naravoslovnih predmetih in jezikih. Frustracijo jim povzroča tudi ocenjevanje in nezmožnost načrtovanja aktivnosti, saj ves čas niso vedeli kdaj se bodo šole odprle.
Poudariti je treba še izrazit upad telesnogibalnega razvoja ter naraščanje debelosti pri otrocih, pri čemer strokovnjaki svarijo pred večplastnimi negativnimi posledicami, ki pa se bodo pokazale šele v prihodnosti. Psihologi opozarjajo na negativne posledice na področju duševnega zdravja. Opažajo porast duševnih stisk, anksioznih motenj in samodestruktivnih misli. Izrazit je trend naraščanja zasvojenosti s tehnologijo - zelo pomemben vidik, ki bo prav tako imel dolgoročne posledice in bi ga bilo treba bolj izpostaviti.
Ob tem me zelo čudi, da ni praktično nobene iniciative za organizirano varno izvajanje in spodbujanje športa na prostem, ki ga mladina nujno potrebuje za zdrav razvoj. Tveganje za okužbo na prostem ob upoštevanju osnovne razdalje je namreč zanemarljivo majhno.
Tehnološki vidik
Sreča v covid nesreči je, da imamo na voljo dobro tehnologijo za e-izobraževanje in da imamo skoraj vsi računalnike. No, ta "skoraj vsi" se je dejansko izkazal za problem - ki pa je bil v medijih že obravnavan in ga tukaj ne bi izpostavljali. Dejstvo je, da je v starostni skupini šolajočih se uporabnikov interneta več kot 99 odstotkov in tako vsaj digitalna pismenost ni bila ovira.
Izrazit je trend naraščanja zasvojenosti s tehnologijo - zelo pomemben vidik, ki bo imel dolgoročne posledice in bi ga bilo treba bolj izpostaviti
Kljub občasnim težavam z dostopnostjo izobraževalne tehnologije, se je ARNES (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije), ki je že prej skrbel za IKT-podporo v izobraževanju, odzval hitro in učinkovito. Zagotovil je potrebno informacijsko infrastrukturo in uspešno nadgradil zmogljivosti spletnih učilnic in videokonferenčnih storitev. Udeleženci so imeli pripombe na podporo resornega ministrstva in Zavoda RS za šolstvo. Smernice in priporočila za izobraževanje na daljavo so spomladi zamujale. Jeseni so se stvari uredile in pripomb je bilo zelo malo.
Kako smo se znašli učitelji?
Kmalu po uvedbi ukrepov in zaprtju šol, so se te reorganizirale in ponudile širok spekter e-izobraževalnih metod, od sinhronih (videokonferenca) do asinhronih (posnetki) predavanj, interaktivnih elementov v predavanjih (izražanje mnenj in odgovarjanje na vprašanja preko spleta) in cel kup novih načinov uporabe raznolikih informacijskih aplikacij, navsezadnje tudi socialnih omrežij. Krizna situacija je dejansko spodbudila inovativnost učiteljev in spodbudila digitalno preobrazbo, ki bo imela dolgoročne pozitivne posledice tudi po normalizaciji izobraževalnega prostora. Ena od učiteljic je to izrazila takole: "Ni več dileme, ali je tehnologija lahko v pomoč kot orodje pri pedagoškem procesu, ampak se vsi sprašujejo, kako jo učinkovito uporabiti. To je ključni premik v miselnosti učiteljev, ki so zaradi tega postali veliko bolj ustvarjalni v iskanju možnosti."
Prišlo je tudi do drugih premikov; učitelji spreminjajo pogled na to, kaj je res pomembno, da učenec zna, pri pouku so bolj ustvarjalni, učence v večji meri kot prej v razredu obravnavajo kot partnerje, v večji meri zaupajo v zmožnosti učencev ipd. Skratka učitelji spreminjajo pogled na poučevanje in bodo tiste pristope, ki prinašajo očitne koristi, ohranili tudi po epidemiji.
Nekateri učitelji so pokazali izjemno invoativnost, vztrajnost, celo borbenost - omenimo virtualno vodenje pevskih zborov. Pevski zbori so vadili, čeprav nobena tehnologija še ne omogoča sinhronega petja. Izjemen napor je potreben, da vaje uspejo.
Univerzitetni učitelji poročamo, da so nam največji izzivi manjše sodelovanje študentov, težja navezava stikov, slabša komunikacija in pozornost ter problemi pri preverjanju znanja na daljavo. To smo (le) delno reševali s skrajšanjem strnjenih segmentov predavanj, dostopnostjo učnih vsebin in posnetkov 24/7, uporabo drugih ravni komuniciranja, kot so na primer forumi, in iznajdbo mnogih novih načinov ocenjevanja znanja. Praktični del študija je sicer izjemno otežen in želeli bi si vsaj hibridnega sistema - nekaj študentov v predavalnici, preostali pa sinhrono prek spleta.
Sklep
Covid-19 je po eni strani pospešil spremembe, ki sicer že leta tečejo v izobraževalnemu prostoru, predvsem visokošolskem, pa tudi srednje in osnovnošolskem. Po drugi strani pa bo zaprtje šol imelo mnogotere posledice na vse deležnike izobraževanja, tako učence in študente kot učitelje ter same šole. Nakazuje se nadgradnja sodobnih pedagoških modelov in pospešeno inoviranje pedagoškega procesa.
Čeprav vsi učinki šolanja na daljavo niso negativni, pa je glavni problem ta, da negativni učinki zaradi zaprtja šol, ki traja v zadnjem letu že 22 tednov, eksponentno (če uporabimo virusno terminologijo) naraščajo s časom trajanja. Skrajni čas je, da kot družba, ta trend ustavimo.
V ponedeljek se v šole vračajo najmlajši. S premišljenimi rešitvami, kot so izmenični pouk (teden doma, teden v šoli), hibridni pouk (del učencev v šoli, del doma), delitev razredov, tehnološke inovacije (aktivno prezračevanje ipd.) bi šole bilo možno odpreti za vse. Še posebej, ker so ravnatelji in učitelji dali jasno vedeti, da so se zmožni in pripravljeni prilagoditi.
***
Dr. Dejan Dinevski, u.d.i.s., profesor na Medicinski in Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru
