Pogled iz penziona: Civilizacija in evolucija

Novinarji, še posebej pa uredniki, smo vso svojo poklicno pot spremljali vse, kar se dogaja doma in po svetu. Pač v okviru časa in prostora, ki nam ga je omogočal naš medij, dostopnosti informacij, ki ni bila takšna kot danes, in v želji, da čim več tega prenesemo našim bralcem. Zdaj, ko sem v pokoju in ko prižgem televizor, sta moja najbolj gledana kanala Viasat History in Nature ter National Geographic. In se ne morem načuditi, česa vse se v mojih časih še nismo učili v gimnaziji ali pa se takrat, pred več kot petdesetimi leti, to še sploh ni vedelo. In dobim tudi slabo vest, kaj vse bi iz odkritij znanosti v teh desetletjih morali prenesti v časopis vsem bralcem. Od velikega poka in nastanka vesolja z milijardami galaksij in milijardami zvezd v naši Mlečni cesti do nastanka prvih živih celic na našem planetu pred več kot dvema milijardama let pa do nastanka in razvoja genskih zapisov, ki so v biološkem procesu evolucije in njenih naravnih zakonitosti omogočili vse današnje življenje na planetu. V zgodovini človeštva pa je bil nato ključen razvoj civilizacij, ki je omogočil razvoj družbene kulture in znanosti ter nas pripeljal do današnje razvitosti, znanstvenih odkritij in tehnologij, ki so se izjemno pospešile v zadnjih sto letih in nam omogočile sedanji način življenja, razvoj pa teče še hitreje naprej.
Tisto, kar me je v razmisleku o razvoju civilizacije najbolj presenetilo, pa je to, da se je razvijala, in mislim, da se še, po osnovnih zakonih naravne evolucije: tekmovalnost, koprodukcija oziroma sodelovanje in prilagodljivost. Uspešnost ene od teh možnosti, pri človeštvu pa gotovo vseh treh, je posamezni živalski vrsti omogočila prenos genov na potomce ter njihovo širitev in preživetje, tistim, ki jim to ni uspelo, pa izumrtje. Civilizacije so napredovale s tekmovalnostjo v vojnah ter s tem s pridobivanjem ozemlja in naravnih bogastev. Osnova je bilo sodelovanje ljudi v določeni ozemeljski ali narodni skupnosti, pomemben element povezanosti ljudi za to je bila religija, prilagodljivost pa je bila zagotovo tudi sposobnost uporabe vseh znanj in tehnološkega napredka za dosego vseh ciljev. Ta sistem je deloval do prejšnjega stoletja, ko je po dveh katastrofalnih vojnah prevladalo prepričanje, da je treba utrjevati sodelovanje, tekmovalnost pa namesto z vojnami urediti z gospodarskimi in mednarodnimi dogovori in pravili ter enotnim urejanjem človekovih pravic, ustanovila se je OZN, v ozadju vsega pa je bila nevarnost uporabe atomskega orožja. Predvsem z dogovori je ostal problem, ali so dovolj jasni in celoviti. Še najbolj jasna in od vseh na svetu spoštovana pravila so na področju športa. Ko gre za gospodarstvo, finance, neenotne pravne sisteme, mednarodne odnose in ne nazadnje varovanje osnovnih človekovih pravic, še zdaleč ni tako in tisti najmočnejši, ki še vedno tekmujejo, namerno puščajo stvari odprte za lažjo dosego svojih ciljev. Tudi z aktivno podporo vojnam, pogojenim z verskimi nasprotji v islamskem svetu.