V tridesetih letih, torej v le nekaj letih manj, kolikor jih šteje naša država Slovenija, so zdravniki pri nas že kar enajstkrat stavkali! In pri tem so dosegli praktično vse, kar je v enotnem plačnem sistemu plač mogoče doseči. Naj se človek še tako trudi, da se ne bi preveč vznemirjal ob vsakodnevnih poročilih, ga ta vedno znova treščijo po glavi, pa če se še tako skriva pred radiem in televizijo. Dovolj je že, da srečaš soseda in ga le prijazno pozdraviš, pa je že spet na dnevnem redu kup težav, ki se vrtijo okoli zdravnikov. Natančneje okoli odnosov med zdravniki in pacienti. Samo v zadnjem mesecu sem bila priča zgroženim pripovedim o dogodkih, kakršnih si nekoč niti zamisliti ne bi mogli.
Naj jih naštejem le nekaj.
Pred novim letom na urgenci v UKC Maribor: hodnik, poln čakajočih ljudi, med njimi tudi otroci, za zaprtimi vrati pa glasno, na hodnik odmevajoče veselo rajanje in prepevanje ob zvokih poskočnih melodij z juga. Dalje: hudo bolno pacientko sta svojca pripeljala v bolnišnico po naročilu tamkajšnje zdravnice, ki jo zdravi. In ju je nahrulila, češ kaj pa vi počnete tukaj, zakaj ste prišli … In spet drugič, težka bolnica, naročena na kontrolo in poseg, je doživela takšno srečanje z zdravnikom: "So vam že vzeli kri?" Nobenega pozdrava, vprašanja, kako se počuti, nobene prijaznosti ni bila deležna.
To je le nekaj drobcev, a človek se zaradi takšnih dogodkov lahko le vedno bolj žalosti, ker niti pri ljudeh, ki bi prvi morali vedeti, kako pomembna je človečnost za njihovo uspešno delo, je ta vedno bolj pohojena, nespoštovana, nepomembna. Očitno jo vztrajno premaguje denar.
Ja, drži, da je že kjerkoli med nami, in ne le med zdravniki, tako. Zato je dan, ko srečamo srčnega, spoštovanja vrednega človeka, neverjetno lep, tak, ki ga zlepa ne pozabimo. Ob vseh mislih in čustvih, med katerimi je na žalost vedno več jeze, je pravi balzam za dušo vedeti, da vsi zdravniki pa le ne stavkajo. In tudi med ostalimi ljudmi, ki delajo v zdravstvu, je tudi v času te še ene, prav nemogoče zoprne stavke, pravo veselje slišati prijazen glas medicinske sestre in doživeti njeno srčno pomoč. Zdravnikov z veliko začetnico na srečo še vedno ni zmanjkalo, ko bi le vsi, ki jih kdaj vendarle potrebujemo, takrat naleteli nanje.
V meni je ob vseh teh novicah in grožnjah, da bodo zdravniki še zaostrili stavko, že nekaj časa vedno bolj živ spomin na srečanje z nekdaj nadvse spoštovanim mariborskim zdravnikom dr. Cundričem. V res veliko čast si štejem, da sem lahko z njim naredila intervju. Ni ga bilo lahko prepričati, da bi povedal kaj več o sebi, preveč je bil skromen in z vsem srcem predan svojemu poklicu. Zanj je bil veliko več - poslanstvo! Še kot otroka so me starši večkrat peljali k njemu zaradi bolečih ušes. In tudi mandlje mi je on operiral. Bil je neumoren in nadvse spoštovan tudi kot šef oddelka za ušesa, grlo in nos v mariborski bolnišnici. In jaz se velikokrat spomnim nanj tudi zato, ker je v času med drugo svetovno vojno, ko so nemški okupatorji v Mariboru grozljivo ustrahovali in mučili zavedne Slovence, na svojem bolnišničnem oddelku na skrivaj zdravil tudi ranjene ilegalce in partizane. Kakšen pogum! In kakšna predanost svojemu poklicu. Nazadnje je bil tudi on izdan ter skupaj z ženo obsojen na smrt z obglavljanjem. V graškem zaporu je čakal dneve in noči, kdaj se bodo koraki stražarjev ustavili pred njegovo celico in ga odpeljali v smrt. Rešil je njega in ženo konec vojne.
Hvaležen je bil za tako srečo, ves čas tudi po vojni, pa je ostal zdravnik s srcem. Ja, in še veliko je bilo njemu podobnih zdravnikov - in verjamem, da so tudi danes med nami. Vendar je nekaj danes vseeno drugače: denar tudi med zdravniki vedno manj smrdi.
