Bil je lep sončen dan, ko sta mojo pozornost pritegnila dva fantka na pločniku čez cesto. Ni bilo težko ugotoviti, da sta prijatelja. Tako veselo in prijazno sta o nečem razpravljala, ko se je eden nenadoma ustavil in drugemu zaklical: "Pazi, čebelica! Da je ne boš pohodil!" In že se je fantič sklonil, da bi jo pobral in odnesel na varno. Tedaj je drugi vzkliknil: "Pusti jo, pičila te bo!" In prvi spet: "Ne bo me, ne, saj vidiš da je poškodovana, da potrebuje pomoč. Ali misliš, da veterinarji pomagajo tudi poškodovanim čebelicam?" je tedaj na glas razmišljal prvi, potem ko je "previdnejši" še naprej opozarjal, da naj jo pusti pri miru. Nazadnje je usmiljeni fantek, ki je čebelico položil v travo, drugega podučil: "Pa kaj ti ne veš, kako koristne so čebelice in da jih moramo še kako čuvati!"
Nisem mogla naprej. Kar obstala sem ter ju gledala in poslušala. Vedno lepše mi je bilo pri srcu, ker sem se še enkrat prepričala o tem, kako dobri in pametni so naši otroci. Ko jih le ta starim ne bi uspelo pokvariti!
O tem razmišljam prav vsak dan. Še posebno, ko naletim na kakšno povsem drugačno zgodbo. Na očeta, na primer, ki je vpričo svojega sina, še cicibana, sredi pločnika na vso moč tolkel s palico po drobni miški, ki jima je, nesrečnica, prekrižala pot. Kakšna razlika v vzgoji! Prvi fantek, ki je brez pomoči odraslega zavestno reševal drobno čebelico, zagotovo ni bil deležen zavržnega vzora svojega starša, tako kot tisti, ki je moral gledati trpljenje in smrt, ki ju je miški namenil njegov ata, čeprav je njegov fantek ob tem jokal.
Pa sem se spomnila še na dva "turška petelinčka", ki sta se zaganjala eden v drugega pred trgovino v središču našega mesta. Eden, ki je bil v primerjavi z drugim res majhen, se je kar naprej šopiril "Te skotam? Te skotam?" in mahal okoli sebe. Bilo bi res smešno, če ne bi bilo hkrati preveč žalostno. S svojo bitko sta pritegnila že lepo množico zijal, tudi smeha ni manjkalo, preden ju je nekemu odločnemu možakarju uspelo spraviti narazen. In začuda sta potem mirno odšla vsak na svojo stran.
Takih dogodkov se v enem človekom življenju nabere neverjetno veliko.
Teh pogledov iz penziona si nikakor ne želim popackati s politiko, pa vendar se vedno bolj sprašujem, kakšen vzgled sploh še imajo danes v tej naši državi otroci. Smo res tako neumni, da mislimo, kako jih s svojim norenjem po ulicah, s solzivcem, vodnim topom, z vse več nespoštovanja med ljudmi ne bomo spremenili v nasilneže, kakršni nastopajo v vseh tistih trapastih računalniških igricah? Se res ne zavedamo, da jih je že preveč, ki že zaradi vse te zlorabljane sodobne tehnologije ne zmorejo več ločiti med tem, kaj je resnično in kaj ni? Kaj si lahko obetamo za prihodnost naših potomcev ob vsem tem nasilju vseh vrst, s katerim smo obkroženi? Koliko nas je še, ki si želimo drugačen, prijaznejši svet, tak, v katerem bodo naši otroci videli celo tako majčkeno živo bitje, kot je čebelica, in znali občutiti usmiljenje ob njenem trpljenju?
Doslej sem se med optimizmom in pesimizmom še vedno odločila za prvega. In temu se ne bom odrekla. Bom pa vsekakor naredila še več kot kadarkoli, da bi naši otroci ohranili v sebi nepokvarjeno dušo. Saj vendarle mora nad zlim zmagati dobro!