No, pa se spet jezim. Očitno nič ne pomaga, da sem si že milijonkrat (res ne samo stokrat) rekla, da se ne bom več. Enostavno ne gre in ne gre, ko pa vedno znova poslušam tisti zoprni "prizadane". Seveda je prišel iz Ljubljane, saj ga ni Štajerca, ki bi se lahko tako zelo zmotil, da bi koga "prizadal", če bi ga hotel prizadeti! Na žalost pa to "prizadato" lajno že toliko časa poslušamo, da so se je nalezli že skoraj povsod po Sloveniji. Nalezljiva je očitno kot ošpice - ker zoprnega covida sploh nočem omenjati niti slišati ne zanj, kaj šele, da bi ga uporabila kot ustrezno primerjavo. Tako kot sem davno nekoč opravila z ošpicami, sem se namreč že spopadla tudi s to pošastjo, zatorej gremo dalje.
Verjamem, da vsaj večina nas še vedno ve, da imamo Slovenci tudi tile dve besedi: zadati in zadeti. In vsaka ima svoj pomen. Torej me še vedno lahko kaj prizadene in ne prizadane! Mi pa lahko kdo zada kakšen udarec, to pa ja. Mimogrede: znam se braniti.
In potem še tisti "definitivno"! Fuj! Ne verjamem, da je kje kakšen Slovenec, ki še nikoli ne bi slišal za besede zagotovo, vsekakor, na vsak način! Lepo lastno in domačo izbiro imamo, vendar ne. Važiti se moramo s tujko ali pa biti neumne papige. Naj mi papige ne zamerijo te primerjave, ker vem, da so v resnici zelo pametne. Mislim tiste taprave, seveda. In veste, kaj je najhujše? To, da celo na našem mariborskem (ja, mariborskem!) radiu že slišim: "To me res prizadane!"
O naši nacionalki, to je "ljubljanski" televiziji, pa tako nima smisla izgubljati besed. Tam slišim še veliko tega, kar bi moralo že zdavnaj in "definitivno" "prizadati" naše jezikoslovce, pa jih očitno ni nikjer. Tako sem slišala celo priznanega univerzitetnega profesorja, ki je sogovornika v neki televizijski oddaji vprašal: "Iz kje pa ste?" Sramota.
Obožujem narečja in razumem, da se srečujemo tudi s slengom, toda ali moramo res povsod za seboj vlačiti zoprne tujke, ki se nazadnje razbohotijo v svojevrstne epidemije?! Take, da še tisti, ki bi prvi morali skrbeti za lep slovenski jezik, neodgovorno širijo naokoli papagajsko čvekanje, ki povrhu največkrat niti nima nič opraviti z vsebino, po kateri se potika. Televizija in radio imata zagotovo tudi vzgojno poslanstvo. A vse prevečkrat je slišati tako, kot da tam nihče več ne skrbi za lep jezik. In sem se spomnila na Ajdo Lesjak, Natašo Dolenc, Sandija Čolnika, Jurija Gustinčiča … Še veliko jih je, ki bi si zaslužili, da jih omenim, a seveda vseh ne morem našteti. S srcem so skrbeli za naš jezik, ker jim je bilo mar zanj. Dejstvo je pač, da strokovnjaki za slovenski jezik danes enostavno molčijo. Nikogar ne slišim, da bi se oglasil in opozoril na takšne nesmisle, kot sem jih navedla. Ne, ne, ni res! Enega pa le imamo, ki si je na to temo že pred časom dal duška - Iztoka Mlakarja. Če še niste slišali tiste njegove pesmi, ki se konča nekako takole "Ful, kul, špon, fensi, ssss …", potem vam toplo priporočam, da si čim prej privoščite uživati ob njej. Madonca, kako je z njo zadel ta naš primorski igralec.
Ampak, kdo bi danes, ko smo prišli že tako daleč, da morajo policisti v naši prestolnici delati red celo z vodnim topom (ne morem si kaj, da ne bi dodala, kako bi ga bilo najbrž treba usmeriti v kak drug cilj), še mislil kako drugače kot tako, da brez definitivno pač več ne gre! Bomo torej zadali ali zadeli, to je zdaj vprašanje. A bojim se, da se bo našel še kakšen "mojster" slovenskega jezika, prepričan, da tega "ne potrebujemo narediti", kar tudi vedno bolj leze v naša ušesa.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
