Vsak dan se okoli nas dogaja toliko vsega, da se je včasih prav težko odločiti, čemu se bomo pustili izzvati tako zelo, da nas bo to nekaj spravilo v slabo voljo, čeprav zunaj sije sonce in smo se napotili v nov dan prepričani, da bo ta lep in nepozaben. Še posebej, če zunaj kar trije kosi hkrati žvrgolijo svoje prekrasne pomladne melodije, tam na gričku pod grmovjem pa je že vse prekrito z vijolicami.
Dobre volje sem hodila proti avtobusni postaji in gredoč opazovala, kaj vse si je letos že privoščila pomlad. Na kratko: cvetočo in zelenečo lepoto! Na katero tam v avtobusu nisem več mogla misliti. Vso to iz narave kipečo lepoto je spet pokvaril človek. Na sedežih, namenjenih invalidom, sta brezbrižno sedeli mladenki. Že to, da ljudje tako z lahkoto zasedejo tiste sedeže, me vedno znova razjezi. In tistega dne je takoj na naslednji postaji vstopila starejša sivolasa gospa s palico ter se prav zraven brezbrižne smrklje komaj ujela za naslonjalo sedeža. Nič ni rekla, tista brezbrižnica se je pa lepo obrnila vstran in buljila skozi okno. Delala se je, da gospe, ki bi ji pripadal tisti sedež, enostavno ne vidi! Bila sem v zadnjem delu avtobusa in res nisem imela namena molčati, a je gospa na naslednji postaji izstopila. Ko bom spet doživela takšno grdo nesramnost, bom takoj vstala, šla naprej in iztegnila jezik. Ne bo se zgodilo prvič. In tudi prav vseeno mi je že zdaj, kako se bodo odzvali drugi potniki.
Tako grd postaja ta naš svet, vse preveč brezbrižnosti je med nami, kulture, tiste osnovne, je vsak dan manj. Človek je skoraj šokiran, če ga kdo lepo pozdravi! A tisto v avtobusu sploh še ni bilo vse, kar nevljudnega me je čakalo tisti dan.
Zvečer sem šla na kulturno prireditev. Saj razumem, da včasih kdo res nehote zamudi in pridrvi v dvorano zadnji trenutek, pa vendar … Ali mora zamudnik zaradi tega vsakemu, mimo katerega se prebija do svojega sedeža, pod nos potisniti svojo zadnjico? Madonca, danes očitno res skorajda malokdo še pozna bonton, ki velja ob takih priložnostih: do sedeža je treba iti obrnjen z obrazom proti človeku, mimo katerega greš. Saj bi vendar morala vsaj tistemu, ki pride na kulturno prireditev, že pamet sama povedati, da ne moremo ljudem kar tako pred nos tiščati svojih, oprostite, riti. Res bi se lahko kdaj spomnili nekaj časa porabiti tudi za obvezen pogovor o lepem vedenju in ne le o denarju in kako ga čim več zaslužiti in čim prej potrošiti za traparije. Povsod: doma, v vrtcih, šolah, tudi v službah, v radijskih in televizijski oddajah ... bi lahko večkrat kaj več slišali o lepem vedenju in ne le vsaka štiri leta, ko "strokovnjaki za bonton" do kosti oberejo vedenje politikov v času tekem za stolčke in položaje.
In sem šla še na eno lepo kulturno prireditev, pripravljeno v čast še enega našega velikega pesnika. Vrata v dvorano so se ves čas med dogajanjem odpirala in zapirala. Nekaj ljudi je kar naprej hodilo ven in noter ter motilo poslušalce. Da bi bila mera polna, sta dva obiskovalca ves čas zadaj za vsemi tako glasno klepetala, da bi bilo bolje, če bi bila šla v kakšen bife in to počela tam. Potem pa za nameček še gospodična, ki ni mogla počakati do konca recitacije in na začetek ploskanja, saj je kar med dogajanjem na odru glasno odštorkljala iz dvorane, nato pa prav tako glasno prištorkljala nazaj, ko je bilo ploskanje mimo. A bi bila prav lahko odšla ven, če je že bilo tako zelo nujno, lepo počasi, po prstih in potiho.
Saj bo kdo od vas, ki se boste danes pridružili mojemu pogledu iz penziona, gotovo rekel, da tečnarim. Kar naj reče, a jaz bom kljub temu še kdaj napisala kaj podobnega. Ker vem, da bo treba, čeprav bi raje pela hvalo.
