Vznemirljive so paralele, ki so se ob tem vzpostavile, namreč dejstvo, da je socialna služba prav v Gosposki ulici, čeprav ni namenjena gospodi, da je v prostorih, kjer je začela delo ambiciozna zasebna banka, ki je medtem propadla (pred mnogimi leti pa je bilo tam tudi uredništvo Vestnika oz. Večera), da bodo tam, kjer smo, zlasti v mladosti naše baby boom generacije, brezskrbno in množično šprancirali, zdaj reševali svojo stisko in v tem okviru tudi otroške dodatke ljudje s socialnega dna. Ko so pred leti kompletni CSD selili na Tezno, na Zagrebško cesto, tako rekoč bogu za hrbet, je bil to izraz skrajnega cinizma državnih služb. Selitev na Tezno je bila le še ena v šopku cvetk, kako so v Mariboru odločujoči absolutno brez občutka za prostorsko umeščanje za ljudi pomembnih ustanov. Ali so hoteli skriti mestno revščino - ali so hoteli pomoči potrebne dodatno ponižati? Kdo bi vedel. Tudi sami tega ne vedo.
Ob tej dobri vesti sem pomislil, kako na njo gledajo someščani. Ne vem, ali zaradi bujne domišljije ali zaradi novinarske rutine sem si zlahka predstavljal njihove komentarje v anketi na TV Dormeo, pardon, na TV Slovenija: "Ja, v redu je tak, ne?" Selitev se jim zdi torej dobra, v to sem prepričan, ampak zakaj na koncu ta "ne"? In prav na ta fenomen vas hočem opozoriti: naj gre za karkoli že, v televizijskih anketah v središčih različnih slovenskih mest samo iz Maribora slišite na koncu sicer jasnega in kategoričnega odgovora še ta "ne". In sicer v več kot polovici odgovorov. Anketirani povedo, da se jim to ali ono ne zdi prav ali pa se jim zdi prav, da je dobro ali slabo, ampak skoraj obvezno na koncu rečejo še "ne". Kaj hočejo z njim? Zanikati povedano? Ne. Potrdilo? Morda. Se hočejo zaščiti za primer, da njihovo mnenje ni večinsko, pravo? Kaj pa vem. Ta "ne" je skoraj kot medmet, s katerim izražamo trenutno razpoloženje, in upam si reči, da je prevladujoče razpoloženje Mariborčanov poleg sicer že znane letargije nekakšna negotovost, ki meji na stisko. To pa je sila občutljivo stanje, ki, kolikor poznam svoje someščane, ne pomeni nič dobrega. Je kot črn oblak, iz katerega lahko kaj kmalu začnejo padati granitne kocke.
Kako preprečiti granitno točo? Najprej je treba dvigniti samozavest, moralo Mariborčanov. To je mogoče le v odnosu z edinim centrom moči v državi, ki je v kraju z ljubkim imenom, podobnim idiličnemu Ljubnemu ali Ljubstavi. Naprej je tu vprašanje regije. Prekmurci in zgleda tudi Prleki že postavljajo zahteve po Pomurski regiji, kakšna naj bi bila mariborska, in kako naj bi se imenovala, pa še nisem slišal niti besede. Nato je tu sedež vzhodne kohezijske regije, ki mora biti samostojen in enakopraven. Kohezija je pač nekaj privlačnega, saj tudi kohezija kot beseda pomeni privlačnost. Nadalje se zmeraj znova postavlja vprašanje sedeža Holdinga slovenskih elektrarn … To, mislim, so bistvena vprašanja, ki stojijo pred Mariborčani, pa ne le pred aktualno oblastjo, temveč pred mestom kot celoto s svojo univerzo in številnimi drugimi ustanovami ter pred za zdaj očitno prikritim, a zagotovo ogromnim intelektualnim potencialom. Kaj torej zdaj?
Vmes pa se odvija nekakšen cirkus Adria: sojenje Andreju Šišku in posredno štajerski vardi, ki z vsem razkošnim obrobnim dogajanjem spominja na krasno burlesko, če ne celo na grotesko. Lahko se zabavamo, lahko pa se malce tudi zamislimo. Denimo nad tem, da se je varda zbirala na Apaškem polju, kjer je največ primerov, ko sosedje Avstrijci na naši strani kupujejo slovenske njive. Kar je v EU sicer legalno, a vendar. Obmejni problemi male Slovenije se množijo: Madžari na veliko investirajo v Beltincih, južna meja se mora ukvarjati z begunci, na zahodni meji pa se slišijo fašistični pozivi, da morajo Istra in deli Dalmacije postati "spet" italijanski (zato nerešenih mejnih vprašanj s Hrvaško sploh nisem omenil). Stvari so resne in so kritične, zagotovo jih ne bo rešila Šiškova varda. O njih mora posebej spregovoriti vrh slovenske politike! Navidezno zabavna burleska, ki ni nikomur v čast, pač ne bi mogla nastati brez razloga.
"Ja, problemi so, ne?"
