(POGLED IZ PENZIONA) Kakšne norosti počne človek

Oblastniki so si pač, tako kot vedno, zase vzeli vse - in pri tem pozabili biti Ljudje.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: Robert Balen

Težko je gledati iz penziona, ne da bi videla norosti, ki jih na tem našem planetu Zemlja počne človek. Vedno več jih je med nami, ki grozljivo trpijo. Lakoto, žejo, mraz, nasilje vseh vrst … Človek si ne more kaj, da si ne bi kar naprej govoril, kakšen srečnež je, ker še lahko živi v miru, ker ima še vedno kaj na krožniku, ker se lahko kadar le želi napije čiste vode, zvečer leže v toplo posteljo … A tam nekje zadaj vedno bolj vztrajno preži vprašanje, kako dolgo še.

Pred očmi imam tri slike - in vedno bolj so žive.

Pred dobrimi tremi desetletji sem bila kar dvakrat v Ukrajini, v Kijevu. Povsod sem srečevala prijazne in srčne ljudi. Mnogi so v primerjavi z nami, takrat Jugoslovani, živeli neverjetno skromno, pa vendar so bila njihova srca ob druženju z nami polna veselja. Vse, kar so imeli, so bili prijazni gostitelji brez pomisleka pripravljeni deliti z nami. Saj si skorajda nisem več upala pokazati navdušenja nad kakšno lepo rečjo, predvsem njihova ljudska umetnost me je posebej navduševala. In tako sem nekega dne v avli kijevskega mladinskega gledališča na mizici z vazo in cvetjem občudovala ročno izvezen prtiček, okrašen tudi z nakvačkano čipko. Še danes ga čuvam kot drag spomin, saj mi ga je ostarela mama dveh hčera, dveh umetnic, navdušena, ker mi je bil všeč, brez pomisleka podarila v spomin. Bil je njeno delo, namenjeno polepšanju hrama umetnosti. Vsak dan je prihajala tja, ljubiteljica umetnosti, prostovoljno, in skrbela, da bo Talijin hram urejen, domač, prijazen in gostoljuben že pri vhodnih vratih.

Danes, ko so ruski vojaki in plačanci od vsepovsod že grozljivo uničili številne ukrajinske kraje, pobili množice ljudi, pohabili tudi Kijev, nekoč znan kot vzhodni Pariz, je ta dežela z njihovimi ljudmi toplih src neprestano v mojih mislih.

Drug, presunljiv spomin, me vedno znova vrača na Bližnji vzhod. Bil je pravi šok za moje srce. Ob obisku prijateljev Palestincev, ki so živeli v begunskem taborišču, nastalem daleč iz mesta, ob glavnem smetišču v jordanski prestolnici Amman, se je na prašni zemlji vila dolga vrsta ljudi. Molče so stali, čakajoč na … Sprva nisem videla, za kaj gre, potem pa se mi je pogled ustavil na starcu v značilni arabski palestinski noši. Bela halja, na glavi njihova črno-bela ruta in v rokah piskrček … Tak, v kakršnem smo v moji mladosti otroci za zajtrk jedli kavo in v njej namočen kruh. Čakali so, da jim bodo tam na čelu vrste iz vreče natresli nekaj moke … Solze so se mi kar same ulile po licih, za vedno pa je v meni ostala podoba tistega starca, ki so mu vzeli domovino, dom, morda tudi koga od bližnjih, niso pa mu mogli vzeti dostojanstva. Vsa njegova podoba je izžarevala neuklonljiv ponos in pomnila jo bom do konca svojih dni.

Tretja presunljiva slika hodi z menoj od obiska koncentracijskega taborišča Auschwitz. Pred tamkajšnjim krematorijem nam je neverjetno razgledan in spoštljiv vodič posebej položil na srce, naj pomislimo na to, da stojimo na tleh, ki so prepojena s pepelom tisočev žrtev človeške podivjanosti.

Ne le Židov, tudi Slovanov, Ciganov, ki so bili prvi namenjeni iztrebljenju.

Potem sem nekega dne videla dokumentarni film o življenju Židov, ki so preživeli to morijo in se po vojni priselili v Palestino ter jo ob pomoči velesil spremenili v svojo državo. Bili so na ulicah, ubogi starci, ki so protestirali, ker je "njihova" država Izrael pozabila nanje in jih pusti životariti. Nisem mogla verjeti svojim očem!

No, danes že dolgo verjamem. Oblastniki so si pač, tako kot vedno, vzeli zase vse, kar lahko - in še več, pri tem pa pozabili biti Ljudje.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta