Čeprav je beseda zaznamovana, že kar obremenjena z nizom sugestibilnih intervjujev na TV SLO1, sem se tokrat namenil iz novinarja preleviti se v pričevalca. V pričakovanju volitev bom pričal o predvolilnem dogajanju na nacionalni televiziji. Pravzaprav samo o eni epizodi izpred 31 let, ki pa je dovolj značilna tudi za današnji čas. Še posebno, če upoštevamo, kako se zrcali na družbenih omrežjih.
Ja, "družabni mediji so prekletstvo", je nedavno ugotavljala voditeljica Odmevov. Toda k osvežitvi spomina me ni spodbudila Rosvita Pesek, ampak drugi nekdanji kolegici. Najprej Janja Klasinc, ki je na facebooku kritično zapisala: "Naša javna TV že dolgo ne opravlja svojega poslanstva, kot to velevajo profesionalni standardi. Tole, v zadnjem obdobju, pa je samo še zadnji udarec." Dokončno me je k temu pisanju spravila Mojca Pašek Šetinc, ki je prejšnji teden v Utripu pribila: "RTV Slovenija je pred dokončnim prevzetjem vladajoče politike."
Da je nacionalna televizija potrebna temeljite prenove, sem razlagal tudi sam. In to takrat, ko sem na njej še "združeval delo", kot tudi pozneje, ko so nam novi oblastniki napovedali "labodji spev". Ko sem se vrnil na Večer, sem kritiko javne hiše iz solidarnosti in sočutja zelo ublažil. In ko se je zadnja leta začelo njeno neprikrito politično obleganje, sem sleherno kritično misel raje zadržal zase. Da ne bi prilagal polen na grmado, ki so jo podpihovali osvajalci. Toda zadnje čase, ko so se (predvsem) neplačevalci RTV-prispevka pognali v zaključni juriš in okupirali poveljniške položaje in nadzorne točke, sem se le zapletel v polemiko.
V leto 1991, ko smo se pripravljali na prve svobodne, demokratične in večstrankarske volitve, me je zapeljalo prerekanje na facebooku. Na svojo časovnico sem s podcasta Metin čaj prenesel pogovor, v katerem je voditelj Studia City Marcel Štefančič ml. razložil: "Zaradi takšnih stvari smo šli iz Jugoslavije." Dodal sem, da ne gre za promocijo oddaje, ampak za alarm zaradi sesuvanja RTV SLO. Temu je sledilo množično pritrjevanje in dodatno zgražanje zaradi oblastniškega prisvajanja nacionalke. Takšen je pač večinski profil mojih 4400 FB-prijateljev. Ker zavračam le skrajneže, je med njimi tudi nekaj takih z drugačnim mnenjem. Eden od teh se je oglasil z osebno naravnanim komentarjem:
"V času Jugoslavije, ko ste bili na vrhuncu novinarske kariere, smo vas lahko samo tiho gledali in poslušali. Vse okrog komentiranja oblasti je takrat bilo strogo nadzorovano. Kritiko si plačal. Nekateri tudi z življenjem." Take skonstruirane očitke iz nekih davnih časov sem ostro zavrnil: "Ja, v času Jugoslavije ste bili tiho kot ... Eni pa smo bili tudi kritični in vsak po svoje prispevali, da je prišlo do sprememb, da se je pospešil proces demokratizacije in da smo se osamosvojili. In potem ste vi postali demokrati in osamosvojitelji." Desni komentator pa je kar vztrajal: "Spomnite se navijaštva TV SLO ob kandidaturi g. Kučana na prvih predsedniških volitvah in objave na nivoju žalitev g. Pučnika." Ob tem mi je prekipelo: "Izkrivljaš resnico. Ravno jaz sem vodil projekt volitev leta 1990 na TV in zagotavljam, da ni bilo nobenega navijaštva in žalitve Pučnika. (Ne govorim o tem, kaj se je dogajalo zunaj TV.) Osebno sem vodil sklepno soočenje Kučan-Pučnik in v Pučnikovem štabu je bilo dogovorjeno, da me bo Pučnik ob prvi priložnosti prekinil, češ da sem pristranski, in da se bosta pogovorila sama. Ampak prekinitve ni bilo, ker nisem dal povoda, saj sem bil do obeh nepristranski. To mi je priznal Niko Grafenauer vpričo Pučnika, ko smo se naslednji dan srečali v parlamentu. Pučnik je ob tem samo zardel. In da bo jasno: še kot gimnazijec sem se leta 1963 udeležil javne tribune v podporo Pučniku v menzi študentskega naselja v Ljubljani. Kje si bil ti (in tvoji) takrat?"
Vse citate sem verno prenesel s facebooka - vključno s tikanjem, ki je pač običajno na tej platformi. Če bi dopisovalca že prej poguglal, bi se odločil za vikanje, saj gre za pomembnega mariborskega funkcionarja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
