Pustni krofi že dolgo niso posebnost pustnega časa. Vsak dan in skoraj povsod jih lahko kupimo. A najbolj zapeljivi in slastni so še vedno le ob pustu. Njihov vonj nas spomni na drobce očarljive preteklosti, ko smo z otroško zvedavostjo potopljeni v svet pravljic verjeli, da se za masko skriva vse kaj drugega kot človekova želja po brezmejni svobodi, moči in denarju.
Pust je vedno bil in bo čas, v katerem je dovoljeno skoraj vse - meje dovoljenega so se od Mrtvega kurenta Franceta Miheliča vendarle nekoliko zožile. Dovoljeno se je veseliti in noreti do onemoglosti, norčevati se iz lastnih in napak drugih, predvsem nam neljubih ljudi, pa tudi učiti se od mask, v katerih so ljudje stoletje za stoletjem kopičili svoje strahove, upe, radosti, bolečine in modrosti. Na Ptujskem se jih je ohranilo veliko, najbolj znan je seveda demonski kurent/korant, ki svoje poreklo vsem znanstvenim naporom navkljub še vedno uspešno skriva. To ga dela toliko bolj strašljivega, mogočnega, privlačnega in zanimivega. Številne pustne šeme na različnih koncih sveta, ki sta jih človekova praznovernost in strah uspela ohraniti pri življenju, nas vabijo v čas, ko so ljudje še živeli v sozvočju z naravo, jo spoštovali in se pred neznanim varovali z masko. Na Ptujskem se kljub virusu, ki trmasto vztraja, že predajajo pustni atmosferi - od svečnice dalje po vaseh in v mestu pod večer pozvanjajo kurentovi zvonci, temo režejo biči pokačev. Ljudje se pripravljajo na pustno norenje predvsem zaradi sebe in šele potem zaradi zaslužka oziroma obiskovalcev, ki si te dni že ogledujejo pustno okrašeni Ptuj. Malo nergajo, da ni čutiti pravega utripa. Seveda ne, pustni torek je letos 1. marca, tempo je treba stopnjevati postopoma, da ne bi predčasno omagali.
Ločiti moramo fašenk(e) po vaseh, kjer ohranjajo in nadgrajujejo etnografsko dediščino, in mestni karneval, na katerem poleg etnografskih nastopajo še karnevalske maske. Najbrž se člani Zgodovinskega društva Ptuj, ki so 27. februarja 1960 na predlog Draga Hasla organizirali prvo Kurentovanje, niso nadejali, da se bo ohranilo in tako močno preraslo zasnovo, ki je še vedno temelj celotne prireditve.
Poseben dan je na Ptuju pustni torek, ne le zaradi pokopa tega zvitega veseljaka, temveč zato, ker si domačini dajo duška. Dan se začne z maskiranjem. V mestni občini Ptuj ga ni junaka, ki bi si drznil predlagati ukinitev odloka, sprejetega še v starem političnem sistemu, ki vsem, ki jim norčavi praznik kaj pomeni, dovoljuje, da opoldne zaprejo in se gredo zabavat; šolarji pa že od nekdaj na pustni torek nimajo pouka. Delajo tisti, ki si prostega dne ne morejo privoščiti - zdravniki, policisti, gasilci … ter seveda gostilničarji, da od zabave željnih (in letos celomesečnega pustovanja utrujenih) veseljakov iztisnejo še zadnje evre. Ker na pustni torek čas teče hitreje kot sicer, ga je treba dobro izkoristiti; s pepelom se bomo posipavali na pepelnično sredo, ko si bodo eni lizali rane, drugi pa se bodo poskušali spomniti, kakšne lumparije so uganjali. So se premalo ali preveč ponorčevali iz svojega šefa, so skočili čez plot ali se jim to le zdi, kdo je bila maska, ki je osvajala vse po vrsti, in zakaj so spet nasedli Pustu?
Demonski kurenti/koranti letos s še večjo vnemo preganjajo zle duhove! Virus nima moči nad njimi, tudi brezdušni, nesramni in samovšečni politiki s svojimi priskledniki ne. Ne verjamete? Počakajte, da utihnejo zvonci in biči, da se kožuhi posušijo, pomlad razbohoti … Lahko pa ciganko vprašate - več ko ji plačate, bolj srečno prihodnost vam napove!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
