Zora Štok
Med razmišljanjem, o kateri temi naj tokrat pišem z zornega kota upokojenke, naletim na več člankov o trenutno zelo aktualni temi, ki lahko vsak trenutek doleti vsakogar od nas. Evtanazija. Kot je videti, nas tudi ta tema razdvaja na dva skrajna pola, črnega in belega. Čeprav je tudi v tem primeru med tema barvama še več odtenkov sive kot v tisti knjigi in filmu s petdesetimi.
Priznam, pri tej temi sem na spolzkem terenu. Ne vem, ali naj bom za ali proti. Niti ne vem, kaj vse bi vendarle morala vedeti, da bi se lahko odločila. Govorim lahko le o svojem lastnem pogledu in o svojih lastnih izkušnjah ter razmišljanju, kdaj nastopi tisti trenutek, ko naj bo sprejeta dokončna odločitev. In storjen zadnji korak pri koncu nekega življenja. Ker poti nazaj ni več.
Bila sem v situaciji, ko sem zaradi bolezni najbližjih razmišljala, da je smrt odrešitev. A istočasno sem vedela, da so še težji, hujši, bolj zapleteni primeri. Bi zmogla pomagati očetu in materi, da se rešita bolečine in muk, da končata življenje, v katerem sta zgolj priklenjena na posteljo? Odgovora ne poznam. Na srečo se je pri nas obrnilo drugače. Skrbna nega, vztrajnost in volja, pomoč zdravnikov so pripomogli, da je življenje enega od mojih svojcev spet dobilo smisel. V drugem primeru je bila pot obratna. Stanje se je iz dneva v dan slabšalo, jaz pa sem se znova spraševala, kakšen smisel ima takšno življenje. Odrešila nas je mati narava.
Verjetno je vsak od nas že kdaj rekel: "Če me bo bolelo, če ne bom mogel hoditi, sam jesti in sam na stranišče, raje umrem. Mi boste že nekaj dali." Pa bi res tako ravnali? Najlažje je presojati, če nikdar nisi bil na poti, ki jo je nekdo že prehodil. Načeloma sicer nisem proti evtanaziji, a se mi vselej prikrade možnost zlorabe. Kakršen koli predpis sprejmemo, vedno je kakšna luknja in vedno se najde kdo, ki zakonske luknje izrablja v svoj prid.
Seveda je tu še razmislek, ali naj možnost za prostovoljno končanje lastnega življenja zagotovimo z zakonom in uredimo tako, da možnost zlorab spravimo na najmanjšo možno mero, ali naj zaradi možnosti zlorab odrečemo pravico in možnost prostovoljne smrti tistim, ki želijo dostojno končati svoje življenje? In kaj je z možnostjo izključitve aparatov, kot jo omenja eden od udeležencev v razpravi o evtanaziji? In kaj bo z ugovorom vesti zdravnikov?
Ob vseh teh vprašanjih ne gre spregledati niti misli enega od zdravnikov, da so se v minulih desetletjih razmere tudi na področju družbe kot celote, torej tudi zdravstva, staranja, bolezni in odnosov nasploh toliko spremenile, da tudi evtanazija ni več tolikšna neznanka, kot je bila pred leti.
Karkoli si že mislimo, treba bo sesti za skupno mizo, pretehtati argumente obeh strani, spregovoriti o varovalkah in potem odločiti. Ne politično, pač pa strokovno.
