Ne jamramo, ampak delamo, je že ponarodeli slogan nekdanjega obetavnega Cerarja, mariborski občinarji pa so ga malo obrnili – slogan, ne Cerarja - in pred mesecem in pol občanom sporočili, da ne spijo, ampak iščejo rešitve. Glede gostilne Pri treh ribnikih, za mnoge Mariborčane pa še vedno Klička. Klička torej so navdušeno kupili pred tremi leti kot "strateški nakup", a se kot strategi, bogme, niso ravno izkazali. Malo sem poguglala in našla med drugim humoren zapis na forumu, sledeč pač vztrajnim namigovanjem od nakupa naprej, ali si "Birgermeister" Klička ne upa odkrito olastniniti.
Spomladi je direktor Mariborskih nepremičnin ob prvem razpisu za oddajo Klička sanjal še o Michelinovih zvezdicah ... Upam, da se je že zbudil. Mimo strategije in napovedane zgodbe o uspehu jim je riba že pobegnila s trnka, prvi trije razpisi, v katerih so v najem ponujali celotno gostilno, so bili neuspešni, v četrtem, ki poteče konec junija, pa ponujajo le še klet ... Danes je 1. julij ...
Mesec pred napovedjo zvezdic je župan povedal, da so park že obnovili, jaz pa sem na svojih sprehodih ugotovila, da je prenovljena v glavnem promenada (kar je tudi nekaj, a nekatere poti so veliko slabše, kot je bila promenada), da pa imajo še velike načrte, med njimi tudi ureditev bivšega bazena. Dobro se spominjam tega čofotalnika za naše otroke. Ne potrebujejo ga več, male kopalce so preselili na Glavni trg, kjer se je kopalna sezona že začela, kmalu bodo tja postavili še igrala. Med cilji je tudi obnova Piramide. Spomnim se Večerovega intervjuja s primorskim vinarjem Ščurkom, kako da je nekoč zdavnaj kot mladenič občudoval lepo obdelan vinograd nad mestom, danes ga pa ob pogledu nanj boli srce. Saj potem beremo, kako si ga občina prizadeva dobiti, a je težko verjeti, da res ni nihče kriv, da se zadeve vlečejo ko kurja čreva, Drava pa odnaša kredibilnost tistih, ki trdijo, da ne spijo. No, resnici na ljubo ne spijo vedno, vsaj takrat ne, ko se odločijo za kaj nepotrebnega. Brv jim je ratala, ne?
Veste, kaj mi bo spet rekla prijateljica, ko bo to prebrala? Zakaj sem se spet spravila na Arsenoviča. Takrat ji odgovorim, da ne pišem o Arsenoviču, ampak o županu, o delu župana, kakor koli se ta piše, ne o njegovi zasebnosti. Ta me ne zanima. Zelo me pa zanima mesto, ki je moj dom, zanima me, zakaj skelet ob Večerovi hiši (ki ni več Večerova, ampak je Večer v njej najemnik) že kakih deset let zeva s praznimi okni na vse strani, če bi ga pa lahko morda občina odkupila, da bi mestni nepremičninar delal novo zgodbo, zanimajo me ulice, ki so del mojega spomina, Trije ribniki, kjer smo na prvem ribniku drsali, v okolici pa tudi smučali, zanima me, zakaj župan na več prošenj v vsem letu ne najde časa, da bi sprejel predstavnike mestne organizacije Zveze borcev, zakaj se mesto prazni, zakaj ukinjajo trgovine, zakaj mora zapreti vrata trgovina Janez v Ulici 10. oktobra, zakaj bodo izselili urarko iz Slovenske ulice … Morda smo pa novinarji, ki nas to zanima, res moteči. Ko bi zgledno prenovili park, bi lahko uvedli na Rožnem griču nekakšen "speech corner", kot ga imajo Londončani v Hyde parku, kjer lahko izkričijo svoja nestrinjanja s čimerkoli in komerkoli. Si predstavljate na vrhu tega griča, kjer že zdavnaj ni več vrtnic, kako nekdo zabavlja čez slovensko ali mariborsko oblast, kako komu žuga, čeprav vse to najbrž ne bi doseglo pravih ušes. Bi bil pa vsekakor ventil za tiste, ki se nimajo kje izkričati, preden bo lonec razneslo.
P. S. Rada bi videla vsaj drobno lučko, če že ne vidim svetlobe. Saj res, ali so kresničke izumrle ali samo jaz več ne pridem do njih?
