Starost je žalost, mi je zadnjič potožila znanka iz okolice večjega mesta, ki pri osemdesetih s partnerjem še vedno poskrbi za vse svoje rože in živali. Zdravstvene tegobe pač, ki pridejo z leti in že za vsakdanje dejavnosti zahtevajo bistveno večji napor kot prej. Kako bo zmogla čez pet let? Nima prijazne vnukinje brez celodnevne službe kot druga znanka, časi, ko je moja babica pustila službo, da je lahko skrbela za svojo bolno mamo, pa so že dolgo mimo. Saj, ta čas se še vsi pogovori vrtijo okoli počitnic - kljub koronski krizi večina le ni ostala brez njih, še turistični boni so prišli prav, a polemika o zabojnikih, ki bi jih morebiti potrebovali za izolacijo okuženih s koronavirusom v domovih za starejše, že napoveduje resne jesenske izzive. Kaj jesenske, izzive naslednjih let, desetletij.
Bo moral jeseni, če virus ne bo popustil, res kdo od stanovalcev domov za starejše zaradi nujne izolacije teden ali dva prespati v kontejnerju? V domovih si to težko predstavljajo, a ponekod, ker so povsem zasedeni, nimajo možnosti za izolacijo bolnikov z okužbo in zahtevajo začasne premestitve v negovalno bolnišnico. Nekaj takih ponudb menda je, a lahko, da to ne bo dovolj; zabojnike pa se da premikati. V Avstriji jim je bilo vsaj ob prvem valu virusa malce lažje: v domovih, kjer povprečna cena doseže 3500 evrov, kot so za Večerovo sobotno prilogo povedali vodilni njihovega združenja, so imeli nekaj prostih sob. Ker za več stanovalcev niso imeli dovolj osebja!
Tu je kavelj. V domovih tarnajo, da imajo premalo osebja že v običajnih razmerah ("pol ure sem čakala, da so mi pomagali v posteljo"), in lahko se vprašamo, kako dolgo bo minimalna plača za negovalca dovolj, da bi našli dovolj ljudi za ta poklic, če že v Avstriji, kjer si lahko pomagajo z iskalci dela iz sosednjih držav, tarnajo, da jih je premalo.
To poletje je pri nas prineslo novo debato, kdo bo pripravil nove kadrovske normative za normalno delo. Morebitna zahteva po izolaciji delo v domovih še oteži - in seveda podraži. Vlada je sicer v domovih z virusom zagotovila nujno kadrovsko pomoč, obljubila je vložek 30 milijonov, a so v domovih vseeno previdni. Vsaka podražitev oskrbe, enako kot okoli dvoodstotna spomladanska, namreč povzroči razburjenje. Za zahtevnejšo nego naj poskrbijo v negovalnih bolnišnicah, so prepričani, saj so tam normativi drugačni - in cena seveda tudi.
Ne moremo reči, da se vlada ni s skrbjo za starejše odzvala na koronsko krizo, a ta je samo zaostrila težave pri skrbi za starejšo populacijo, ki jih sicer praviloma preglasijo drugi aktualni politični prepiri. Skoraj smo že pozabili, tako gre to, a poročilo računskega sodišča o skrbi za starejše za zadnjih deset let je kruto: vlade in obe ministrstvi, za delo in za zdravje, niso bili uspešni pri zagotavljanju dosegljivosti socialnih storitev vsem tistim, ki jo potrebujejo; ni enake obravnave upravičencev, obseg oskrbe po domovih je različen, ker ni standardov, pravila za sprejem v dom ob zelo številnih čakajočih tudi različna. In še: cena za uro pomoči v domu je 17-krat nižja od cene ure pomoči na domu (ob tem tudi za te storitve ljudje plačujejo različno v različnih občinah), cena oskrbe v domovih s koncesijo pa za dobro četrtino višja kot v javnih zavodih. In najpomembnejše, načrtovanje novega sistema dolgoročne oskrbe starejših? Po mnenju računskega sodišča neustrezno.
Tak je moderni čas: avtoceste še preozke za ves promet, polja prepletena s sodobnimi prometnicami, povsod okrog nas krožišča, nekatera še s fontanami, snujejo se pametna mesta in vozila, za pomoč, ko ostarimo, pa še nobenih robotov. Kdo nam bo torej prinesel toplo juho?
