Pred letom dni sem kot svoj osebni prispevek proslavljanju 100. obletnice Cankarjeve smrti prav v tej rubriki obujal spomine, kako sem pred četrt stoletja na Dunaju hodil po njegovih poteh. V dobesednem pomenu sem obiskoval kraje, kjer je živel, in se sprehodil po obeh po njem imenovanih ulicah. Križala pa se je tudi najina poklicna dejavnost. Svojim prijateljem na facebooku sem to razložil z domislico, da bi se z Ivanom Cankarjem, če bi živela v istem času, tikala, kot je pač navada med kolegi. Seveda si ne domišljam, da bi se z njim enačil kot literat, saj ne bi prenesel primerjave niti z njegovo senco - čeprav sem v davnini bil "mladi slovenski pesnik". Bila pa sva novinarska kolega.
Da se naš mojster jezika ni ukvarjal samo s poezijo, prozo in dramatiko, ampak tudi z novinarstvom, je tako rekoč neznano. Če nisem česa spregledal, ni tega nihče omenil niti v jubilejnem letu, ko so se z njegovim likom in delom ukvarjali na vrsti simpozijev, predavanj, razstav in v priložnostnih oddajah in celo filmu. To bi lahko razložili z dejstvom, da nas je kolega Ivan zatajil. Nikjer namreč ni razkril, da je v svojih dunajskih letih redno sodeloval v uredništvu časopisa Die Information in to kar sedem let. Pravzaprav je kar neverjetno, da tudi v sicer tako redoljubnih avstrijskih arhivih niso ohranili niti enega izvoda tega lista. V zapisu na svoji FB-časovnici sem domneval, da se s svojim novinarskim delom očitno ni ponašal, saj naj bi šlo predvsem za prevajanje in prirejanje pisanja južnoslovanskega tiska. Da ga je zato "pometel pod preprogo", sem nadalje sklepal iz grenkega priznanja, ki ga je v pismu zaupal edino svojemu bratu Karlu: "To žurnalistično rokodelstvo je nekaj grdega, čedalje bolj me duši in iščem poti, da bi se rešil brez posebne škode."
Potrditev sem dobil šele pred mesecem dni in to iz povsem nepričakovanega vira - iz stripa. No, ne iz kateregakoli; gre za stripovsko knjigo Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki je na Slovenskem knjižnem sejmu dobila nagrado za najboljšo knjigo leta 2018. V odlomku, ki je bil objavljen v prvi letošnji številki Mladine, sem z zanimanjem prebral uvod scenarista Blaža Vurnika: "Septembra 1899, ko je bil v največji stiski, ga je v varstvo in v svoj dom vzel na obrobju Dunaja živeči Slovenec Jakob Pukl, veleposestnik in časnikar. Priskrbel mu je delo pri dunajskem časopisu Die Information, za katerega je povzemal novice z juga države." V naslednji risbi Zorana Smiljanića pa je bil še odlomek iz Cankarjevega pisma bratu Karlu s 24. novembra leta 1899: "Dobil sem opravila pri nekem listu - referat o jugoslovanskih stvareh. Prečitam na dan deset časopisov in poročam, če je kaj interesantnega. To mi vzame kako poldrugo uro na dan, a plačo imam za zdaj 15 goldinarjev na mesec." Če pomislimo, da je v tistem času Jakob Aljaž za en goldinar kupil vrh Triglava, je to kar lepo plačilo. Toda po primerjalnem izračunu na podlagi cene zlata je Cankarjeva plača znašala približno 150 evrov. Še en novinarski prekarec torej.
O letošnjem literarnem in manj prikrito časnikarskem jubilantu Valentinu Vodniku se bom razpisal čez dober mesec dni, ko pridem spet na vrsto s kolumno. Za zdaj samo to: z njim bi se verjetno vikal. Resda je tudi on bil kolega, celo prvi slovenski časnikar, saj je leta 1797 začel izdajati Lublanske novice, prvi časnik v slovenščini. Toda po osnovnem poklicu je bil gospod, namreč duhovnik.
