Te dni, ko je v našem mestu spet vsak dan bolj živahno, ko se kulturni dogodki znova kar vrstijo, razmišljam o tem, kako nas knjige, gledališče, koncerti, razstave, nasploh vse vrste kulturnih dobrin, vedno znova ohranjajo pri življenju. Naj povem bolj natančno z Nehrujevimi besedami: "Kultura je podaljšek uma in duha." In, saj veste, če želimo živeti polno človeško življenje, potem moramo poleg telesa nahraniti tudi to dvoje. Na srečo nam je, kljub številnim težkim preizkušnjam, o katerih priča zgodovina našega naroda, to doslej vedno uspelo. Tudi v Mariboru in to me navdaja s ponosom.
V teh koronskih časih, ko je bila kultura sramotno odrivana in tudi odrinjena, čestitam vsem kulturnikom, vsem ustvarjalcem umetnosti, ki se niso dali, ki so se borili in se še borijo za obstanek in pravico do ustvarjanja, za obstoj slovenstva, ki ga brez naše kulture ne more biti.
Na moji knjižni polici je na častnem mestu moja prva knjiga, to so pesmi Anice Černej. Že dolgo je brez platnic, ker sem jo kar naprej prebirala, povsod nosila s seboj, spala z njo pod vzglavnikom, iz nje na prosojen papir kopirala slike, jih potem barvala … Dobro vem, kako sem vedno znova ponavljala mami in očetu, da hočem knjigo, da mi ni bilo nič do tiste punčke z glavo iz mavca. Čisto zadovoljna sem bila z ono iz cunj, ki mi jo je naredila mama, posteljico pa sem ji nato postlala v škatli od čevljev. Neznansko sem si želela le knjigo in vedno znova knjigo. Zdaj že dolga desetletja vem, kako težko jo je bilo dobiti tista prva leta po vojni. Hvaležna sem staršema, ki sta mi zagotovo kupila prvo knjigo, namenjeno posebej otrokom, ki jo je bilo takrat možno najti. Oba sta bila nasmejana do ušes, ko je ata stopil s tem zakladom v rokah skozi vrata v domačo kuhinjo. Tistega dneva, zame enega najlepših, ne bom nikoli pozabila.
In gledališče! Ni bilo denarja za tiste drage vstopnice v parterju, v kateri izmed lož, na balkonu … Pa sem vseeno videla vse predstave, ki so bile namenjene otrokom. Z mamo in bratom, tudi z očetom, smo pač stali na galeriji, pozimi v rokah držali plašče in stegovali vratove, da bi kar najbolje videli na oder. Kljub tem "mukam" je bilo nepozabno. In lutkovno gledališče tam v kleti zadružnega doma. Običajno sem se za vstopnice drenjala jaz, včasih je bil z menoj tudi bratec. Uf, kako sem se borila za karte, kot smo jim rekli. Gneča je bila vedno velika, užitki potem na predstavi pa nepopisno lepi in vredni spomina, ki ne mine. Potem so oblastniki obljubili novo lutkovno gledališče. Kako smo ga čakali! Nikoli nisem nehala verjeti, da bom tudi jaz enkrat sedla v novo dvorano. In sem res dočakala, čeprav je dolgo trajalo. Tako dolgo, da sem šla na prvo predstavo vanj šele, ko sem že tudi sama imela otroke. Zdaj čakam na novo knjižnico na Rotovškem trgu. Tudi že desetletja dolgo. In prvič po vseh obljubah in vedno novih načrtih končno verjamem, da bom dočakala tudi obljubljeni novi kulturni center Rotovž z novo knjižnico. Čeprav se včasih vprašam, ali se bo skupaj s knjigami v nove prostore preselil tudi tisti njihov žlahtni vonj po branju in med platnicami skritih skrivnostih, ki zdaj nastaja v predolgo premajhnem prostoru. A to navsezadnje sploh ni pomembno. Veste, zakaj ne? Zato, ker je kultura tisto, kar ostane, ko se vse drugo pozabi. To je nekoč dejal neki modrec. Na žalost se ne spomnim več njegovega imena, se pa z njim povsem strinjam.
