Se lahko nadejamo, da bodo napetosti, ki smo jih pri nas (resda ne le pri nas) doživljali v zadnjih mesecih, s koncem koronske krize le nekoliko popustile? Ali se bodo, tudi zaradi novih dolgov za blaženje krize, še zaostrile? Malokdo je pričakoval, da bomo po treh desetletjih nove države, ki je ob nastanku vzbudila toliko navdušenja in pričakovanj - po dolgih desetletjih vztrajnega tkanja vezi med Slovenci iz različnih pokrajin - dočakali toliko očitkov in zmerljivk v politiki, kot se jih še iz težavnejših, res usodnih časov ne spomnimo. Zaradi skrbi, kako bo z nami v prihodnjih desetletjih v razdeljenem in vse bolj tekmovalnem svetu?
V samostojni državi, nastali po večstrankarskih volitvah v razburkanem in prelomnem času za vzhodno in celotno Evropo - na veliko žalost se pri nas, na jugu, nismo izognili strahotni vojni -, se je po uveljavitvi novega političnega in ekonomskega sistema marsikaj spremenilo. Nove svoboščine, nova pravila. Sčasoma, po pretresih, ki smo jih doživeli v času tranzicije, se je življenjski standard močno izboljšal. Ob velikih pričakovanjih - Slovenija je vendarle bila najbolj razvita enota v nekdanji državi - je privatizacija podjetij, katere del so bili tudi certifikati, z leti prinesla tudi prva razočaranja tistim, ki so svoj vložek izgubili; nekateri so z delnicami precej zaslužili, najdrznejši in najbolj prebrisani pa z različnimi igricami obogateli. Nov čas, nove lekcije.
Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo s prostim pretokom ljudi in kapitala je veljalo prepričanje, da smo na dobri poti, da se sčasoma približamo bogatim evropskim državam in bo mogoče ob višjih plačah bolje poskrbeti tudi za socialo, zdravstvo ... Avtomobili so bili vse večji, mesta so postajala lepša in lepša, gospodarstvo je raslo, svetovni in z njimi domači bankirji so širokosrčno ponujali posojila, potem pa je svetovna finančna kriza pred desetletjem prinesla šok.
Po nekaj letih smo si opomogli in hudo izkušnjo (ni prizadela samo nas) pustili za seboj. Pred tremi leti je bilo v Sloveniji (po ugotovitvah inštituta WIN, ki na osebnem nivoju "meri" srečo, blaginjo in upanje) več optimistov kot pesimistov (v Evropi pol-pol), srečnih naj bi bilo, po odgovorih v vzorcu, 62 odstotkov prebivalcev. V letošnjem svetovnem poročilu o sreči (Gallupovo anketo sponzorirajo Združeni narodi, ob tem upoštevajo še bruto družbeni produkt države, socialno podporo, osebno svobodo, pričakovano zdravo življenjsko dobo in ravni korupcije) je Slovenija na 29. mestu med 149 državami (najsrečnejša že četrtič zapored Finska), po indeksu človekovega razvoja s še bolj kompleksnimi merili blaginje na 25. mestu.
Naj bomo optimisti ali pesimisti? Skrbi v vsakem primeru ne manjka - pri aktivni generaciji so to zaposlitve in čim boljše možnosti za otroke, pri starejših pričakovana pomoč na stara leta, pri mladih po raziskavi Mladina 2020 zaposlitve in stanovanja pa okoljski, demografski in drugi družbeni izzivi. In že tri četrtine jih v tej raziskavi izraža pripravljenost, da bi se v primeru boljših ustvarjalnih in življenjskih možnosti preselili v drugo evropsko državo. Je to izraz mladostne želje, videti, izkusiti čim več in se potem vrniti, ali odzven misli - kjer mi je bolje, tam je domovina? Sreča je, če se državljani z izkušnjo iz velikega sveta vrnejo domov - in nekateri se vrnejo - s prepričanjem ali vsaj upanjem, da jim je tudi tu lahko dobro.