Resda razsežnosti epidemije niso bile primerljive z današnjimi, a precepiti v pičlih dveh mesecih 18 (od 22) milijonov državljanov ni bil mačji kašelj. Za učinkovito ukrepanje je dobila SFRJ priznanje Svetovne zdravstvene organizacije. Spomnim se, da so prišli cepilci kar na Večer, med delovnim časom smo nastavili levo nadlaket in se vrnili na delo. Ob tokratni izpostavljenosti infektologov pa se mi utrne spomin še na službeno nalogo v otroškem vrtcu leta 1981. Še zdaj vidim prizor, kako malčki poslušajo pravljico, ki jim jo pripoveduje igralka Breda Pugelj, med njimi je šestletna Nina s kitkami, spetimi vrh glave: današnja vodja infekcijske klinike UKC Maribor.
Med ukrepi, ki nam že kravžljajo živce, me s pogledom iz penzije malce zabava tisti, da ne moremo "čez mejo". V tujino. A to vsaj za starejše generacije ni nekaj še nikoli videnega. Smo že pozabili, da je to, čemur danes pravimo nova normalnost, tudi stara normalnost? V novi normalnosti potrebuješ za prestop meje negativni test na covid 19, v stari normalnosti pa si potreboval garancijsko pismo. Z njegovo predložitvijo so ti v potni list udarili vizo za zelo kratek čas. V zgodnjih šestdesetih letih (ne v svojih, ampak prejšnjega stoletja) sem dobila italijansko vizo za 14 dni, a ker tistega dne nisem mogla odpotovati iz Italije, so mi jo na kvesturi milostno podaljšali za pet dni. Počasi so se ukrepi zrahljali, potem so prišli novi, recimo kar visok depozit za prehod meje. Nekateri so se sicer vedno znašli, ni bilo težav ne z garancijskimi pismi ne z utemeljeno oprostitvijo plačila depozita. Posebno poglavje pa so bile devize, iznos denarja. Postali smo mojstri skrivanja. Spomnim se, da sem nekoč, ko sem šla kot osnovnošolka v kolonijo v Avstrijo (kjer so nas avstrijski otroci zmerjali z vindišarji) skrila kovanec za pet šilingov (!) v čevelj, v "svobodnejših" časih pa smo skrivali celo pod kape, s katerimi so bili prekriti avtomobilskih žarometi … Pa smo, kot bi rekla Slavenka Drakulić, tudi to preživeli in se celo smejali.
Povejte mi, prosim, ali lahko kakšno stvar v tem mestu (pa tudi v državi) izpeljemo brez škandala? Kajti osemletno obnavljanje nekega piškavega bazena v Pristanu je škandal, a zgodbe o malomarno vodeni investiciji očitno še ni konec. Seznam, kaj vse je bilo narobe, je dolg, skratka - vse je bilo narobe, o potencialnem iskanju odgovornosti in o morebitni kriminalistični preiskavi (Potencialnem? Morebitni?) pa ne vem, ali so že sklepali. A kadar grem ob Dravi mimo Pristana, mi huškne tudi senca spomina na čas, ko smo bili na Pristan zelo ponosni. Tja sem vodila svojega prvošolčka na plavalni tečaj, aj, kje so tisti časi, pozneje še vnuka, ki sem ga v pouk plavanja zaupala nekdanjemu Branikovemu plavalcu in – oho – tudi filmskemu igralcu Juretu Doležalu (v mladinskem filmu Kala je igral glavno vlogo). Obujen spomin je lep, kakršni so spomini na lepa doživetja in prijateljstva. Nekje sem prebrala: "Mnogo ljudi bo vstopilo v tvoje življenje in izstopilo iz njega, a le resnični prijatelj bo pustil stopinje v tvojem srcu." Zamislite se in preštejte stopinje v svojem srcu. Pa tudi svoje stopinje v tujih srcih. Pa tudi izbrisane stopinje v svojem in v tujih srcih … Tudi sama jih preštevam te stopinje, iskrena prijateljevanja, ki so pustila sled v mojem življenju. Na druga ne mislim.
P. S. Priznajte, da ste do konca čakali, ali bo na tapeti tudi Koroška. Ta ubogi mrcvarjeni Maribor je že utrujen od nje, kljub vsem iniciativam, ki jih z vsemi štirimi podpiram, ni dvoma, kdo bo zmagal. Je že. Amen.
