V svojem spravitvenem slogu je predsednik Pahor dodal: "Tudi če ni spodrsljaj, pa ga javnost tako razume, je to dovolj, da se dodatno poglobi nezaupanje ali splošno nerazpoloženje." Če bi pisal humoresko, bi se v nadaljevanju naslajal še ob ministrovem pitju vode v posmeh bogati ponudbi jeruzalemskih vin. Ali pa bi skupaj z domačini ugibal, kakšen neki bi utegnil biti prleški sendvič. Toda ne, ob predsednikovi izjavi sem se resno zamislil nad besedama ZAUPANJE in NEZAUPANJE. Uporabil ju bom za izhodišče tega pisanja. Ta teden se je namreč v državnem zboru začel z nezaupnico vladi Janeza Janše, med razpravo in odločanjem o njej pa sem ugotavljal skoraj popolno odsotnost zaupanja.
Upadanje zaupanja v institucije sistema so raziskovalci javnega mnenja zaznali sorazmerno hitro po osamosvojitvi - čeprav se je v novih demokracijah izhajalo iz predpostavke naraščajočega zaupanja. Niko Toš je v neki analizi pri tem opozoril na naše nepredelane nazorske razkole v povezavi s polpreteklo zgodovino, s partizanstvom in domobranstvom, vprašanjem narodne sprave, komunizmom in antikomunizmom. Ne glede na to so najnižjo stopnjo zaupanja zabeležile (in še vedno beležijo) politične stranke. In z njimi ostaja na dnu tudi državni zbor. Domnevam, da se je v zadnjih dneh to dno še poglobilo.
Da ne bi koga v osami volilne kabine premagala skušnjava, da bi glasoval v skladu s svojo vestjo, je raje zaukazal glasovalsko vzdržnost
Če začnem pri koncu: premier Janša se je zaradi očitnega nezaupanja v strankarske tovariše in koalicijske partnerje odločil zaostriti disciplino. Da ne bi koga v osami volilne kabine premagala skušnjava, da bi glasoval v skladu s svojo vestjo, je raje zaukazal glasovalsko vzdržnost. Tako je 37 volilnih lističev ostalo neomadeževanih, nekaj jih je bil izpolnjenih s kosmato vestjo. A ne samo tistih vzdržanih in onih nasprotnih tokrat ponujeni Janševi alternativi. Tudi med 40 privrženci konstruktivne nezaupnice je bilo nekaj takih (sodeč po kuloarskih namigih), ki jim neskončni Erjavec ni vlival zaupanja. Da ni vse v zaupanju, je opozoril že omenjeni Niko Toš. Čeprav jo je zapisal leta 2005, je njegova misel uporabna še danes: "Moč demokracije je tudi v nezaupanju, če je utemeljeno v vrednotnih izhodiščih demokratičnega sistema, če ga izražajo razgledani in bolje obveščeni državljani in državljanke in če ga izrekajo dejavni, za reformiranje sistema usposobljeni in pripravljeni posamezniki in skupine." Bojim se, da nobenemu od teh čejev v sedanjih razmerah ne moremo pritrditi. Naj k temu dodam svežo misel radijskega (nekdaj Večerovega) urednika Aleša Kocjana: "Res je, zaupanje je ključno! A tega se ne krepi z žalitvami, diskreditacijami, sprenevedanji, nenehnim prelaganjem odgovornosti na različne družbene skupine in medije ..."
Še več referenc na temo ne/zaupanja bi lahko nanizal v povezavi s koronsko krizo in odzivanjem nanjo, a s tem so mediji že zasičeni. Pač pa je komaj kaj slišati o nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost, v katerem naj bi razporedili 5,2 milijarde evrov evropskih sredstev. Čeprav je vlada osnutek tega načrta obravnavala že pred štirimi meseci, je še vedno označen s stopnjo zaupnosti. Kar je jasen znak nezaupanja v javnost.
