Je že prav, da tako množično proslavljamo martinovo, saj je prav trgovina z vinom s kletmi na Lentu že pred stoletji omogočila mestu mestne pravice in gospodarski razvoj. Toda prihodnji petek, 23. novembra, bo natančno sto let, kar je Maister s svojimi borci razorožil nemško "zeleno gardo" (Schutzwehr), kar je bil ključen dogodek, ki je omogočil, da je Maribor postal slovenski. Zasluži si gotovo veliko proslavo. Ta bo res v četrtek v SNG kot državna proslava za povabljene goste, toda prepričan sem, da se je, če bi bila na Trgu Leona Štuklja, ne bi udeležilo mnogo manj Mariborčanov in prebivalcev vseh drugih območij, ki so po Maistrovi zaslugi del Slovenije, kot jih je proslavljalo vinski krst.
Takšen datum, ki ga premalo slavimo, je tudi 29. april. Tega dne je bila leta 1941 v Mariboru prva uporniška akcija proti okupatorju v Volkmerjevem prehodu. Pa se je tudi v prejšnji državi dan borca in dan vstaje praznoval šele v juliju. Hrabri mariborski mladinci si pač take pozornosti in časti v prejšnjem sistemu niso zaslužili, saj zagotovo niso vedeli, da je bila dva dni prej v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je šele pozneje, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, postala osvobodilna in pozvala k odporu. Njihovo vodilo je bila krutost nemške okupacije, ki je že v prvih dneh preimenovala v nemščino vse ulice, ukinila slovenske šole, društva in kulturne ustanove, uveljavila nemški uradni jezik in prepovedala slovenščino. Za v Avstro-Ogrski rojenega Hitlerja pa je to pomenilo maščevanje za dosežke generala Maistra in njegovih borcev pred dvema desetletjema in začetek uresničevanja njegove zahteve, da naredijo to deželo zopet nemško. Tudi ta pomembni zgodovinski mejnik je že v Mariboru preveč potonil v pozabo, v preostalih delih Slovenije pa sploh.
Bi znali spomine na vse te ključne dogodke v najbolj kritičnih trenutkih mestne zgodovine ustrezno negovati?
