Slišal sem za par, ki vsako leto za dan spomina na mrtve ali na vse svete prižge sveči na svojem grobu. Pred leti sta prodala hišo s parcelo ter kupila stanovanje in parcelo na Pobrežju. Postaviti sta dala spomenik s svojima imenoma in z letnicama rojstva, celo vezaja sta zraven, ki čakata na letnici smrti. V Maribor sta se priselila v davni mladosti in naposled ostala sama; sorodstvo se je razletelo v času in prostoru. Ampak saj tudi na vse svoje, nekdanje, mislita, ko na svojem grobu prižgeta sveči. Abotno? Ne bom sodil. Vem le, da je strašansko osamljenih na tisoče ljudi, pa naj bodo sami ali v dvoje. In tudi osamljenih grobov je vse več.
Ampak minuli prazniki so minuli. Zdaj že vzhičeno čakamo na nove. Ste se kdaj vprašali, od kod beseda praznik? Kajti praznik bi logično pomenilo nekaj, kar je prazno, torej tudi brez vsebine. Kar se seveda tudi dogaja. Celo Slovenski etimološki slovar, ki zna tako lepo razložiti korenine in smisel posameznih besed, ima s praznikom nekaj težav. Na koncu obvelja, da se tem posebnim dnem pač reče praznik, ker so dela prosti. Kar je spet zanimivo, kajti potemtakem ti edino delo napolni dan. Kot najbolj potrošniška družba pa skrbimo za še en paradoks: prazniki so, ko so polne trgovine.
In ti prazniki so pri nas prav absurdno naphani z vsem mogočim in nemogočim. Saj veste: minuli četrtek bajne ikebane in kupi sveč na grobovih, ki jih svojci sicer vse leto ne obiščejo. Cvetlični aranžmaji, ki ne izkazujejo le čustvenega odnosa do preminulega, ampak bolj družbeno veljavo, razkošje. Ker je šopirjenje pač v modi in ker je vsestransko; povsod se je treba izkazati za imenitne ali, kot bi rekli na kmetih: "Mi pa 'mamo!"
Medtem ko lučke na pokopališčih ugašajo, pa si nekateri že belijo glavo z vprašanjem, kako bo letos za božično-novoletne praznike osvetljeno mesto in kako Piramida, ali se bo naša mogočnost videla v vesolje. Zagotovo: sateliti nas nenehno preletajo in ves svet lahko vidi, kako se svetimo. Morali pa bi se še bolj kot druga mesta, kajti pri nas sta se za nekaj časa ustavila Herman Potočnik Nordung in Nikola Tesla, ki imata z vesoljem in svetlobo odlične zveze. Zdaj prideta Božiček in Dedek Mraz, za uvod še Miklavž, ki pa imajo odlične zveze v veletrgovinah. Za le navidezno daljne praznike, ki jih po malem že najavljajo in vzburjajo slavnostna čustva, je namreč najbolj važno, da bodo nabito polne trgovine. Denar mora krožiti, zatrjujejo tisti, ki ga imajo na pretek. Prazniki torej, ki jih, bog daj, da do konca, do naphanosti, zapolnijo potrošniki. In takrat se res zdi, da je to njihov smisel.
Imamo pa še ene praznike, ki so v polnem teku: volitve, "praznik demokracije". Tudi tu je prava gneča. In kako je naphan šele ta praznik. Kmalu bodo mediji spet zaskrbljeno poročali, kakšno delo imajo komunalne službe s svečami, da so mnogi z njimi spet pretiravali ipd. Ampak kakšni križi in težave bi šele bili, če bi morali pomesti in spraviti na kup vse prazne besede in obljube, izrečene na praznik demokracije, in med njimi nevarne odpadke, kot so sovražni govor, podtikanja, laži …
Spet bo vsak od številnih kandidatov na volitvah obkrožil številko pred svojim imenom, a v tem primeru ne bo nihče niti pomislil, da pa je to abotno.
