Grad Borl, ki že od 12. stoletja kraljuje na strmi skali nad Dravo, je pomemben spomenik in pomnik težkih, krutih, krvavih, seveda pa tudi lepih ter navdihujočih dogodkov in ljudi. Številni poskusi, da bi grad obnovili in ga odprli za javnost, so padli v vodo. Če v občini Cirkulane ne bi imeli umnega vodstva in zagnanih posameznikov, združenih v Društvu za oživitev gradu Borl, bi danes nad Dravo samevale le njegove ruševine. Lastnik gradu je namreč država, naslovnik želja in predlogov, kaj storiti z njim, je ministrstvo za kulturo. Trmasti Haložani, ki v njem vidijo največji potencial za pospešen razvoj turizma, vztrajno trkajo na njihova vrata. Nazadnje se je pred v precejšnji meri obnovljenim gradom fotografiral bivši minister Simoniti, za podpis pogodbe, s katero bi grad odprli, mu je zmanjkalo volje. Med letoma 2017 in 2021 sta država in Evropska unija financirali ureditev interpretacijsko-informacijskega centra območja Nature 2000. Nihče z ministrstva si ni vzel časa za pregled opravljenega dela in zahtevo po odpravi morebitnih napak. Garancijski rok je potekel, grad je še vedno zaprt, z ministrstva pa so končno poslali pogodbo, s katero si bosta občina in država razdelili obveznosti. Ne poznam vsebine, stavim pa, da bo kratko potegnila občina. Društvo za oživitev gradu Borl, ki vsako leto izvede čistilno akcijo okolice gradu v lasti države, mora za dovoljenje prositi ministrstvo za kulturo. Treba ga je poslati dovolj zgodaj, ker v Ljubljani za odgovor potrebujejo mesec dni. Nikoli ne napišejo, da se bodo z veseljem pridružili. Letos bi lahko na primer ministrica Asta Vrečko s sodelavci prišla na Borl. Sporočiti bi morala le, kaj bodo počeli: kosili zgornji park, grabljali travo, pobirali smeti ali rezali plezalke. Primerno bi se morali obleči in prinesti orodje, organizatorji so zagotovili potrošni material in malico. Zadovoljstvo po opravljenem delu bi nadgradili z druženjem s Haložani in spoznavanjem Borla, ki je "naša edinstvena kulturna dediščina", kot je pisalo na vabilu.
Če bi prišli na Borl dan po čistilni akciji, 7. maja, bi izvedeli, da je na Ptujskem hitro po osamosvojitvi navidezno potonil v pozabo 8. maj 1945, ko so okupatorji zapustili to območje. Praznik so črtali iz svojega spomina takratni politiki, ljudje ga seveda še kako pomnijo. Na Borlu so nacisti že aprila 1941 odprli prehodno zbirno taborišče, kjer je bilo do leta 1943 zaprtih nekaj tisoč zavednih Slovencev. Od tam so jih pošiljali v koncentracijska taborišča ali izgnanstvo, okoli 40 pa so jih pobili kot talce. Na grozote druge svetovne vojne še opominja leta 1956 postavljena spominska plošča, medtem ko spominske sobe za nekdanje zapornike ni več. Združenje borcev za vrednote NOB Ptuj, Društvo izgnancev Ptuj in Občina Cirkulane so nameravali ob 80. obletnici ukinitve borlskega zapora in dnevu zmage pripraviti regijsko spominsko slovesnost, vendar to ni bilo mogoče, ker je grad zaprt. Na to je na slovesnosti, ko s(m)o se zbrani poklonili spominu na trpeče zavedne Slovence, opozorila predsednica borčevske organizacije na Ptujskem Branka Bezeljak.
Skupaj z Društvom izgnancev bodo od ministrstva za kulturo zahtevali ponovno ureditev spominske sobe in obnovo spominske plošče. Letos je Kajuhovo leto, leto pesnika, partizana. Danes divjajo po svetu vojne, mladostniki streljajo svoje vrstnike. Kajuh je imel komaj 16 let, ko je napisal pesem Slutnja, iz katere sem si izposodila naslov kolumne. Zmrazilo nas je, ko jo je Branka Bezeljak prebrala. Kot da bi jo pesnik napisal danes:
Ni res, ne morem verjeti/vestem tem zloglasnim,/da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti./Ne, ni res, ne morem verjeti .../Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,/da bomo pobijali vse, razrušili vse,/mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,/in da bomo jutri divjali s peno/krvavo na ustih./Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles./O, ne ... o, ne .../Kako sram me je ...
