Je praznik dela, pa vendar sedim za svojim zastarelim računalnikom, saj moram danes poslati uredniku ta prispevek za sobotno prilogo Večera. Najprej sem razmišljal, da napišem svoje mnenje o vsem, kar sem od politikov, enih in drugih, slišal v tem prazničnem tednu, potem pa so prevladali spomini. Moj prvi spomin na ta praznik je iz osnovne šole. Že v prvem razredu leta 1955 najprej lepa prvomajska proslava, po tem pa najboljša šolska malica v letu s pol hrenovke - in ne samo s kosom kruha z ameriškim oranžnim sirom, kot je bilo to sredi petdesetih let prejšnjega stoletja skoraj vsak dan v naši osnovni šoli. In vsi otroci smo bili navdušeni nad tem praznikom.
Ko pa sem te dni poslušal upravičene zahteve sindikalistov, se spomnim, da sem bil leta 1973 kot mlad športni novinar pri Večeru izvoljen v delavski svet - in seveda, kakšen je bil takrat položaj nas vseh zaposlenih. Bili smo v času delavskega samoupravljanja - in kdo od mlade generacije danes sploh še (z)ve, kaj je to bilo in da je bila v bivši Jugoslaviji v ustavi zapisana pravica do dela in stanovanja za vse prebivalce - in se je tudi uresničevala. Politika danes izkorišča samo slabe strani tedanjega časa, kot da jih danes ni, dobre pa se zanika ali zamolčuje. Vse poslovne odločitve, ki so vplivale na ekonomski položaj podjetja, je moral direktorju potrditi delavski svet - in razprave so bile včasih kar burne. Seveda smo se člani zavedali, da so za vse nas najpomembnejši čim ugodnejši poslovni rezultati, ki smo jih lahko dosegali le z rastjo prodaje Večera, 7 dni in revije Naš dom ter s čim večjimi prihodki od prodaje oglasov v njih. In vse to smo v tistem času dosegali, saj je bil to osnovni pogoj, da smo lahko tudi dvigali plače, ob tem pa skrbeli tudi za ustrezne rezervne sklade. Tega so se zavedali tudi vsi ostali zaposleni, ki so tudi nam, članom, dajali kakšne pozitivne predloge, ki jih njihovi nadrejeni niso hoteli upoštevati. Če so bili dobri in sprejeti v delavskem svetu, jih je moralo uresničiti tudi vodstvo.
Seveda tako ni bilo samo pri Večeru, ampak v vseh tedanjih delovnih organizacijah v Sloveniji, ki se je hitreje razvijala kot ostale republike in je imela tudi mnogo boljše plače zaposlenih in višjo kvaliteto življenja za vse prebivalce, ne le v Jugoslaviji, ampak v vsem takratnem socialističnem svetu. Edini smo imeli odprte meje - in ko sem moral konec tega leta v vojsko, mi kolegi iz drugih republik sploh niso hoteli verjeti, da sem imel fičota in da sem z njim že obiskal Dunaj in Benetke.
Da nam gre v Sloveniji bolje kot v drugih republikah, sem se prepričal, ko sem bil pozneje spremljevalec Večerovega izleta v Sovjetsko zvezo, in leta 1976, ko sem bil Večerov poročevalec z olimpijskih iger v Montrealu. Tam sem v tiskovnem središču, kjer smo novinarji tipkali poročila in so jih nato strojepiske Tanjuga po teleprinterju pretipkale in nato poslale v naša uredništva, saj kaj drugega ni bilo možno, spoznal kanadskega kolega Jacka. Ta je za poročanje svojemu časopisu lahko uporabljal že telefaks, ki ga pa takrat pri nas še sploh ni bilo. Ko sva se spoznala, je hotel takoj vedeti, kako živim v tedanji Jugoslaviji. Najprej sva si izmenjala podatke o plačah in on je zaslužil kar štirikrat več, kot je bila moja tedanja. Toda z ženo sta njeno in njegovo lahko porabila na mesec samo polovico, vse drugo sta varčevala za primer kakšne bolezni v družini in za bodoče šolanje otrok. Ko sem mu povedal, da je pri nas tako zdravstvo kot šolstvo za vse brezplačno, ni mogel verjeti, ko pa sva primerjala še stanarine in stroške hrane, pa razlike skoraj ni več bilo. In ko sem mu povedal, da nas večina Slovencev dopust preživlja na morju, pa je povedal, da si najbolj želi na dopust na južne obale ZDA, saj je morje ob Kanadi hladno, pa si tega še ni mogel privoščiti.
Naj bo dovolj moje osebne zgodovine, morda le še to: v tistih časih je plače v podjetjih omejeval tudi zakon. V takratnih tozdih je moralo biti razmerje v plačah med najnižjo in najvišjo 1:4, v delovni organizaciji 1:5 in v večjih sozdih 1:5,5. V današnjih časih je to utopija. Seveda je bilo v tedanji državi za mnoge ljudi tudi marsikaj slabega, vsega pa takrat tako nismo vedeli. In prav je, da se danes tudi to razkriva. Vendar novinarska etika od novinarjev terja, da smo objektivni - in prav bi bilo, da je tudi zgodovina.
