Ko sem slišala in potem še prebrala prve novice o strateškem svetu za prehrano ali kako se že imenuje delovno telo, ki ga je ustanovila vlada Roberta Goloba, sem sicer nekoliko zastrigla z ušesi, češ, kaj pa je zdaj to. Ko so se kmalu po prvih vesteh, kako naj bi se Slovenci prehranjevali v prihodnje, oglasili še slovenski kmetje, predvsem živinorejci, in opozorili na posledice, če bomo v prehrani opustili meso, me je stvar že začela bolj zanimati.
In ko sem pred nekaj dnevi slišala, da omenjeno posvetovalno telo, večinsko sestavljeno iz vegetarijancev in veganov, načrtuje uvedbo veganske (ali vsaj vegetarijanske) hrane v šole in vrtce, mi je po malem že zavrelo. Ne zato, ker bi imela kaj proti vege prehrani, briga me, kaj kateri odrasli je.
V nasprotju z vegani (in delno vegetarijanci) sem pač pripravljena prisluhniti stroki, torej zdravnikom in tistim pravim strokovnjakom za prehrano, ne pa samooklicanim nutricionističnim gurujem, ki me prepričujejo o nečem, česar zdrava kmečka pamet (pa ne le živinorejska, da ne bo nesporazuma) ne zmore razumeti. In še posebno ne preveriti pri kakšnem verodostojnem viru.
Slovenski pediatri so lepo pojasnili slabosti in pasti veganske prehrane pri otrocih, a se mi zdi, da tisti, ki bi to prvi morali slišati in upoštevati, tega ne bodo storili. Ker pač ni v njihovem kontekstu. In ker stroka ne podpira njihovih prepričanj, je to problem stroke. Poslušajo jo pač zgolj takrat, ko jim koristi.
Ne motijo me ne vegetarijanci in ne vegani niti frutarijanci in kaj vem kakšni še prehranski prepričanci, ki jim je skupno zavračanje mesa in vsega drugega, kar je živalskega izvora. A samo tako dolgo, dokler mene, mesojedko, pustijo pri miru. Vsakemu svoje, pod soncem je dovolj prostora za vse. Zato bi moralo biti dovolj tudi pripravljenosti na strpen dialog.
Pa naj se lepo dogovorijo, da v vrtcih in šolah en dan v tednu pripravijo veganski dan, en dan naj bo vegetarijanski, trije dnevi pa z mesom. Ali dva z mesom in eden z ribo, da bo še bolj zdravo. Pa bo na voljo vsega po malem. Sicer pa jedilniki v vrtcih (jih spremljam, ker vnukinja hodi v vrtec) že zdaj kak dan ne vsebujejo mesa, veliko je zelenjave, za malico sadje, po kosilu včasih tudi kak kos peciva. Žitarice in stročnice prav tako ne manjkajo. Bi rekla, da nekateri otroci tako dobro in zdravo kot v vrtcu niti doma ne jedo.
In zdaj bi neka delovna skupina vse to postavila na glavo. Okej, naj predlagajo, ampak upam, da bo na drugi strani, pri tistih, ki o tem odločajo, več zdrave pameti in se bodo skrajni predlogi omilili. Vedno se najde srednja, za vse sprejemljiva pot. Včasih je sicer zaradi težnje, da skupina ljudi svoja osebna prepričanja vsiljuje vsem, težko dosegljiva, ni pa to nemogoče.
Sicer pa so lahko vegani in vegetarijanci brez skrbi. Mesu se ljudje odrekajo ne le iz prepričanja, ampak predvsem zaradi vse višje cene. Svoje bodo dosegli po "naravni poti", brez vsiljevanja svojih prepričanj.
