Letošnje leto je zame in za moj pogled iz penziona res leto praznikov. Tokrat je "moja" sobota v objemu dneva, posvečenega spominu na upor proti okupatorjem med drugo svetovno vojno, in v pričakovanju 1. maja, praznika dela. To mi je v veliko zadovoljstvo, ker vsebino obeh praznikov že od nekdaj zares spoštujem. Le kako ju ne bi! Starši in učitelji, kakršnih danes skorajda ni več, so tako meni kot mojim prijateljem in sošolcem namreč zelo dobro znali odpreti srca in oči za sočloveka, učili so nas spoštovati svoje korenine in se zavedati, da je delo tisto, ki naredi človeka. Predvsem pa, da ljudje nimamo glav na vrhu teles za okras, marveč zato, da se tisto, kar je v njih, naučimo uporabljati - to je razmišljati s svojo glavo.
Ni prav, da je vsega tega danes premalo. Povsod.
Najprej nekaj besed o dnevu upora, 27. aprilu. Že nekaj časa so na moji mizi spet vse tri knjige Milice Ostrovške z naslovom Kljub vsemu odpor. Spet jih prebiram, danes drugače kot takrat, ko sem bila še otrok. In se vedno znova čudim, koliko neizmerno junaških ljudi se je v našem mestu neomajno upiralo tujcem, ki so si vzeli pravico, da bi nas zasužnjili. Ko grem danes kamorkoli po mestu, gledam hiše in dvorišča z drugimi očmi. Če želim, me po Mariboru vodi po zaslugi spoštovane profesorice Ostrovške zapisana zgodovina tudi mojega mesta. Prevzamejo me ponos, spoštovanje, sočutje in občudovanje do vseh naših pogumnih Mariborčanov, zavednih Slovencev, ki so nam obranili naše lepo mesto. In tukaj dodajam: sreča naša, da imamo Vida Kmetiča, ki nam tako srčno in vztrajno razkriva zgodovino Maribora s svojimi tematskimi pohodi po mestu. Upam in želim si, da bi bilo eno takih njegovih poučnih potepanj namenjeno tudi zgodovini odpora, zapisani v knjigah Kljub vsemu odpor. Če sem morebiti spregledala, da je tudi tako pot že pripravil, se mu seveda iz srca opravičujem. In verjamem, da mi ne bo zameril. Vsekakor pa pridem na tak njegov vodeni pohod.
"Že zastave plapolajo, sredi trga, glej, tam zelen mlaj, godbe budnice igrajo, saj je jutri 1. maj!"
Ja, tako smo otroci nekoč peli pred praznikom, ki pa ni samo naš, ampak ga praznujejo povsod po svetu. Če je kdo že mislil, da ga morda kmalu ne bo več na našem seznamu praznikov, se je pošteno zmotil. Prepričana sem, da to drži! Samo okoli sebe je treba pogledati z odprtimi očmi, pa bomo videli, kako malo je cenjeno delo nekaterih ljudi in koliko krivic je še med nami. Kako je revščine vedno več, namesto da bi je bilo ob vsej grmadi dobrin vseh vrst vedno manj. Včasih pomislim, da bomo kmalu spet množično hodili v hribe s pripetimi rdečimi nageljni na prsih kurit kresove. Če bo zdaj kdo rekel, da sem neumna, kar naj. Kdo ve, morda bom pa celo jaz še tako dolgo na svetu, da bom videla, kako se bo ta potrošniška kapitalistična gniloba sesula sama vase.
Prvega maja zjutraj bom spet poslušala, kdaj se bo oglasila budnica. Prepričana sem, da se bo, da je tistim, ki ponižujejo ljudi, ki delajo in kljub temu komaj preživijo, ne bo nikoli uspelo utišati.
Torej moj spoštljiv poklon dnevu upora in živel 1. maj!
