Pomlad je moja. Rada spremljam bohotenje narave, cvetenje, vonj po pomladi, zavest novega rojevanja. Tokrat sem bila skorajda priča nekemu drugemu rojstvu. Na vsakdanjem sprehodu pod Kalvarijo mimo dveh šol vsako jutro občudujem tudi konje nad cesto, pred nekaj dnevi pa sem ugibala, ali ni kobila breja. Je bila, kajti čez dva dni, to soboto je v travi ob njej ležal žrebiček. Ali se je srečni dogodek zgodil prav tisto noč, ne vem, a sem se ob pogledu na žrebička raznežila. Ko sem se ga nagledala, sem nadaljevala kot vedno mimo Račjega dvora do glavne ceste, ki so jo pred kakim letom lepo obnovili. Vendar – kako naprej? Ne levo ne desno ni pločnika, čez cesto na Kamniški drevored pa ne smeš, ker ni prehoda za pešce, čeprav so vse druge oznake lepo zarisane. Nanj čakam že eno leto in tečem čez cesto, s tem pa sem vedno znova v prekršku. Zaradi nekaj bele barve. Ko se bodo tam zgoraj zmenili, kdo naj ga nariše, pa bo. Bi lahko bil to Nigrad ali pa po novem skrbijo za to Slovenske železnice? Se ne bi nič čudila. Tako je vsaj pestro, se kaj dogaja, je kakšna sprememba. Saj ne more biti edina sprememba v življenju, ali piješ kavo z vročim mlekom ali kapučino.
Na naše netelefonske čase me je spomnil zapis v Štajercu, da je bilo pred domala sto leti v Mariboru 520 telefonskih naročnikov. Že toliko? Naprej je pa šlo po polžje. Pogled iz penzije mi sega v naslednjih 40 let, ko si se za randi še moral zmeniti v živo, ker so le redki imeli telefone. Ni bilo enostavno priti do priključka, celo potrdilo podjetja, da moraš imeti telefon, ker te lahko potrebujejo tudi zunaj delovnega časa, si moral predložiti PTT-ju. Če nisi imel telefona, si pa uporabljal telefonske govorilnice. Se jih še spomnite? Spomnim se prizorov iz Pulja, kjer si že na kilometer videl, kje je telefonska govorilnica. Okrog nje je bil velik bel oblak vojakov mornarjev, ki so čakali, da so lahko poklicali domov. Ali Njo … Prav posebno govorilnico je dobil Maribor v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v dar od angleškega mesta Greenwich, postavljeno na Pobrežju v naselju Greenwich, s katerim se je Maribor pobratil. Prisegla bi, da je to pobratenje že zdavnaj izzvenelo, če ne bi nekje zasledila, da je pred šestimi leti ob 50-letnici pobratenja tedanji župan dr. Fištravec v angleškem Greenwichu slavnostno odprl park Maribor Park. Šla sem preverit, ali greenwiška govorilnica v Mariboru še stoji. Še. Osamljena na travniku, zapuščena, požgana in brez slušalke … Pa saj ni več nikogar, ki bi v to slušalko še kaj zašepetal. Ostaja le spomin.
Če sem v življenju kaj obvladala, sem obvladala telefon. Navsezadnje sem ga tudi službeno potrebovala. Nenehni telefonski dogovori za intervjuje, za službene poti … In vedoč, kakšno je današnje novinarstvo, se zavedam, kakšen privilegij smo imeli nekoč. Nobenega sita, kar so danes piarovci, enostavno si poklical tajnico predsednika republike, vlade, rekla je, moment, bom pogledala, kdaj je prost, in se dogovoril za termin. Nič vprašanj vnaprej, nič piarovcev, po slakovsko bi rekla ena na ena. Zdaj, ko sem že pospravljena v varno penzijo, se spomnim, da sem nekoč poklicala Boruta Pahorja, na mobi se je seveda oglasil sam in mi povedal, da sem ga ujela med vožnjo v Budimpešto. Še vedno imam v mobiju njegovo številko, a ne vem, če ima še isto, nisem preverjala.
P. S. Skupinica se je pred desetimi dnevi zbrala na Grajskem trgu pod tablo na pročelju stare hiše, kjer piše, da je prva električna žarnica zasvetila v Mariboru, Sloveniji in v tem delu Evrope pred 140 leti, leta 1883. Ste to vedeli tisti, ki hitite vsak dan mimo ali tam srebate kavico? Pazimo, da žarnica, ki je prva zasvetila v Mariboru, ne bo tudi prva ugasnila.
