Kako kruto: ogenj, ki ga je, po grškem mitu, Prometej v davnini ukradel bogovom na Olimpu, da bi ljudem vrnil svetlobo in toploto, ogenj, ki je človeku pravzaprav pomagal zavladati svetu, je kljub moderni tehnologiji antropocena opustošil celo celino. Ujel in zastrupil ljudi in milijardo živali. Z vseh koncev sveta prihajajo kvačkane vrečke za rešena bitja, da bi si opomogla in spet raznosila semena evkaliptov; če ne bo dreves, tudi hrane za preživele živali ne bo. Novo svarilo človeku, da na Zemlji vendarle ni vsemogočen gospodar?
Tretje desetletje tretjega tisočletja se – tudi po zadnjih poudarkih srečanja najvplivnejših zemljanov v Davosu - začne z različnimi odgovori na staro dilemo, ali mora človeštvo spremeniti svoje zamisli o napredku in svoja ravnanja, če ne želi tvegati obsežnih katastrof ali celo uničenja zaradi podnebnih sprememb ali pomanjkanja različnih virov in nenadne, kaotične ustavitve gospodarske rasti, ki je dolgo prinašala udobnejše življenje. Žal ne vedno in vsem.
Ameriški predsednik tako poudarja, da se ni uresničila napoved apokalipse, da bo Zemlja prenaseljena in da bo zmanjkalo nafte, prepričan je, da so pot naprej tehnične inovacije in ne omejevanje gospodarske rasti. Seveda, lahko si predstavljamo, kako težko je državljanom (ko nekateri za konec tedna potrebujejo že lastni otok) reči, da bi bilo koristno, morda celo neizogibno, spremeniti spiralne vzorce "samo navzgor in k več in več". Po drugi strani je res, da se Malthusove bojazni iz konca 18. stoletja, da bo prebivalstvo vedno naraščalo hitreje kot prehranski viri, in torej utegne zaradi rasti prebivalstva zmanjkati hrane, prav zaradi učinkovitejših načinov pridelave niso uresničila. Morda je prav tedaj začelo vznikati prepričanje, da bo človekov prodorni um našel rešitve za vse probleme, prepričanje, s katerim smo morda kar opijanjeni. Ker zdaj, ta trenutek, so škode zaradi ekstremnih vremenskih pojavov za bogate države še nekako obvladljive, nafta se še pretaka. Sploh pa so tu še Luna, Mars … Tudi države z veliko revščine nočejo biti izločene iz bitke za vesolje.
Ljudje smo neverjetni, blazni, je zadnjič v nekem dokumentarcu rekel znanstvenik, ki se ukvarja z analizami DNK, ko je tekla beseda o neandertalcih in homo sapiensu. Neandertalci (kako zelo se je v zadnjih letih spremenil pogled nanje!) so v Evropi z nenehnim uspešnim prilagajanjem težkim razmeram preživeli kakih 350 tisoč let, moderni ljudje (300 tisoč let) pa so poselili vse celine in še vse oddaljene otoke sredi Pacifika; kdo ve, koliko jih je ob teh poskusih prej utonilo v oceanu. Nekatere skupnosti so izginile kasneje, ko so do konca izrabile vse vire ali se je spremenilo podnebje (Velikonočni otoki, Grenlandija, Maji ...), kot nam v Propadu civilizacij razkriva ameriški profesor Jared Diamond.
Evropa se zdaj na osnovi znanstvenih študij in simulacij podnebnih in drugih sprememb odloča za zasuk, celino brez ogljika. Po previdnostnem načelu? Bi se tanka ozonska plast, ki nas na Zemlji ščiti pred nevarnimi sevanji iz vesolja (samo vesoljci vidijo, kako tanka), sama celila, če ob rastoči luknji pred desetletji ne bi bili storili ničesar? Napovedan evropski vložek za zasuk k celini z manj ogljika, tisoč milijard evrov v desetih letih, je najprej začetni odgovor vse številnejšim zaskrbljenim Evropejcem in izziv mladi generaciji. In hkrati priložnost za obuditev naložb in tehnološko prednost, ki lahko pride prav, če bi stvari šle močno na slabše, če bi posledice podnebnih sprememb res odnašale, kot ocenjujejo, od 5 do 20 odstotkov BDP. To bi bilo po ocenah več, kot je bilo škode po obeh svetovnih vojnah in veliki gospodarski krizi prejšnjega stoletja. Jamstev ni, stave so položene.
