Sreča, veselje in zdravje so besede, ki smo jih v zadnjih 14 dnevih zagotovo slišali in izgovorili največkrat. To je pač po vsem svetu tradicionalno voščilo, ko pride novo leto in si vsi želimo, da bi bilo še boljše, kot je bilo prejšnje. Seveda se vsi spomnimo let, ko se nam je to zgodilo, mi, ki smo starejši, pa tudi na mnoga, ko se ni. In to me je vodilo tudi k spoznanju, da star slovenski pregovor "Vsak je sam svoje sreče kovač" v današnjem povezanem in soodvisnem svetu drži le še delno.
Sami si kujemo srečo le, če uresničujemo cilje, ki smo si jih zastavili. V mladosti z uspešnim izobraževanjem, nato z uspešnostjo in napredovanjem pri delu in z negovanjem najboljših možnih odnosov z vsemi našimi najdražjimi, prijatelji, znanci in sodelavci. Seveda pa na našo srečo vpliva še marsikaj drugega, na kar nimamo vpliva. Najbolj smo prizadeti takrat, ko si kdo drug kuje svojo srečo tako, da jo doseže s tem, da je onemogočil, da bi jo dosegli mi. To se vse prevečkrat dogaja na področju gospodarstva, največkrat seveda zaposlenim, prevečkrat pri nas pa tudi po vsem svetu. Pa ne le med posamezniki, na žalost tudi med državami. Prav to smo takoj po praznovanju lahko spoznali po ameriškem atentatu na iranskega generala in povračilnem iranskem raketnem napadu na ameriška oporišča v sosednjem Iraku. Se novo leto začenja z novo vojno na Bližnjem vzhodu? Ta misel je prešinila vse politike pa tudi vse navadne državljane po vsem svetu in morda sta oba vpletena prav zato to zanikala, čas pa bo pokazal, ali bo tudi res.
Seveda pa na našo srečo vpliva tudi njeno nasprotje: nesreča. Pri tej besedi najprej pomislimo na prometne, saj je teh vse več tako na tleh kot v zraku, nato pa pridejo še delovne in druge. Te pač povzročamo sami ali pomanjkljivosti v tehnologiji, ki jo razvijamo. Še hujše so lahko naravne nesreče, pa tudi to poimenovanje ni več povsem točno. Velja lahko le še za tiste, ki jih povzroča geologija našega planeta s potresi in vulkanskimi izbruhi, tiste vremenske pa so vse bolj posledica našega vpliva na okolje. Tudi na to so nas ob praznovanju opozorili požari v Avstraliji, njihovi dimni oblaki pa so dosegli celo Čile in Argentino. Še bolj pa je pretresel vso svetovno javnost podatek, da je v njih izgubilo življenje 1,25 milijarde živali.
In kaj lahko proti vsemu temu storimo mi kot majhen narod in država? Odgovor vidim v Prešernovi kitici naše himne: "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak." Pozvati moramo ves svet, da moramo vsi na njem uveljaviti plemenito misel našega velikega pesnika. Uspe nam lahko le, če pred tem preženemo prepir iz naših vrst, saj ga je mnogo mnogo preveč v naši lastni državi. Prepiri med ljudmi in državami so vedno začetek tega, kar vodi v vse hujše konflikte in na koncu v spopade in vojne, ki vsem ljudem na svetu preprečujejo, da so lastne sreče kovač. In če v drugem verzu pojem rojak razumemo tako, da smo to vsi ljudje na svetu, saj nas je evolucija ustvarila iz istih prednikov, in da imamo uradno vsi zagotovljene enake človekove pravice, le uveljavljene niso povsod, potem bo uresničen tudi zadnji del, da sosedi ne bodo več vragi, ki se napadajo.
In da sem na koncu bolj optimističen o tem, kaj nas čaka v tem letu, globoko upam, da en naš pogosti rek še velja: "Slab začetek, dober konec!"
