Preprosto ne vem, zakaj mi nikakor ne gre iz glave pisanje o tem, da v Mariboru očitno vztrajno kradejo bronaste pokrove kanalizacijskih jaškov. Ste se kdaj že ustavili pred takšnim pokrovom in si ga podrobno ogledali? Sama ne grem nikoli mimo njih, ne da bi jim namenila vsaj trenutek in se zazrla vanje. Zato, ker so res lepi in ker ob vseh luknjah, ki jih v našem mestu na cestah in pločnikih nikoli ne zmanjka, človek kar verjeti ne more, da vidi nekaj tako lepo izdelanega nad nesnago, skrito tam spodaj.
Ko sem prvič opazila ta pokrov, sem pomislila, kako lepo bi bilo, če bi bilo vse naše mesto urejeno tako skrbno in z ljubeznijo, da bi bili ti pokrovi neke vrste okraski, ki bi sporočali: "Poglejte, vi, ki hodite po našem mestu - nismo mislili le na obnovo zanikrnih hišnih pročelij, na skrbno vzdrževanje mestnega zelenja, na to, da so ceste in ulice okoli nas kot iz škatlice, da je v mestu vse čisto in pospravljeno, da … Pri nas lahko vidite mestni grb tudi na tleh in ne le … Kje pravzaprav?
Saj res, le kje med našimi hišami in ulicami lahko domačin ali popotnik od drugod zagleda simbol našega mesta tudi kje višje, ne le na tleh? Razmišljam in brskam po spominu, pa ničesar ne najdem. Le vprašanje, koliko Mariborčanov pa pravzaprav sploh ve, kakšen je grb našega mesta, se mi mota po glavi. No, še mimogrede, spet sem pomislila na goloba, ki strmoglavlja, namesto da bi zmagoslavno poletel kvišku, v nebo!
Iščem tudi odgovor na vprašanje, zakaj in čemu bi nekdo ukradel ta bronasti pokrov. Ja, saj vem, katerih odgovorov bo največ: nekdo z njim pač zasluži. Oh, ta denar! Zdaj bi sicer lahko razpredala na dolgo in široko, pa ne bom. Ta hip se mi je namreč pred očmi spet prikazal tisti simpatični Čumil iz Bratislave, ki tam sredi ene od bratislavskih cest veselo leze iz kanalizacije in opazuje, kaj se dogaja nad nesnago pod zemljo. Seveda ni živ, je le dedec iz brona, kip za mesto nadvse koristnega delavca. Odkar sem ga tam prvič videla, ga ne morem pozabiti. Tako neverjetno je namreč, kako domiselno znajo drugod po svetu svoja mesta narediti še bolj zanimiva. Naša domišljija pa: kakšno cvetlično korito, skale na zelenicah, čez katere lahko mimogrede pošteno padeš, še največ pa ramp in vseh drugih mogočih ovir, ki naj bi preprečevale siljenje vedno bolj številnega pleha že skorajda prav do vhodnih vrat. Ja, saj bi pri nas tak Čumil verjetno kaj kmalu ostal brez glave ali pa bi tatovi odnesli kar celega. Če jim pa celo tisti pokrovi, ki sploh ne štrlijo iz tal, niso nevarni za spotikanje in ne silijo v oči že od daleč, gredo očitno na živce. Sploh pa, le kako naj se dvignemo kvišku in z vsemi močmi poletimo v lepši jutri, ko pa po svojem lastnem grbu raje hodimo, ne da bi ga hkrati spoštljivo častili dvignjenega.
Pa da ne bom krivična! Res velika hvala vsem, ki so kakorkoli zaslužni za lepe in zanimive klopi, ki jih je v našem Mariboru vedno več. Ponosni moramo biti na to zamisel in vztrajnost vseh tistih, ki jo obujajo v življenje! Čevljarčka pa še vedno ni …
