Res je, da smo dočakali prvi letošnji sneg, da je zima, kakršnakoli že bo, očitno zamenjala pretoplo jesen, da se, tudi po novoletnih in božičnih okraskih sodeč, bliža s prazniki natlačen december, pa vendar … Iz mojih misli še vedno ne gre "norenje" ob martinovem. Zato, ker pač ne morem pozabiti, da je bil ob koncu letošnjega martinovanja na Štukljevem trgu ta spet en velik svinjak. Košev za smeti je bilo na voljo več kot lani, pa to ni prav nič zaleglo. Tla pod nogami so bila še bolj nastlana z ostanki popivanja kot prejšnje leto.
A, prosim, naj zdaj nikar nihče od "častilcev" Martina ne povzdigne glasu, češ, kaj se oglašam na temo, o kateri nimam pojma. Ja, pa ga imam. Nadvse namreč cenim in spoštujem izročilo naših prednikov, kamor spada tudi praznik novega vina, praznik Martinovega dne. Z vsemi lepimi, starimi običaji. Ko še nisem kukala iz penziona, sem bila priča takemu lepemu, spoštljivemu praznovanju, ki so ga s pomočjo mentorjev pripravili dijaki mariborske Srednje šole za gostinstvo in turizem in ki ga ne bom pozabila. Ja, tisto praznovanje bi bili morali posneti in ga vsako leto znova prikazati na naši nacionalni televiziji pred martinovanji. Bilo je nadvse poučno, ampak na povsem nevsiljiv, izredno prijeten in simpatičen način. Povem vam, še tisti, ki sv. Martina, goske, mlincev, rdečega zelja, predvsem pa vina, posebej v prevelikih količinah, ne prenesejo, bi ob tisti predstavitvi martinovanja začutili radost v srcu. In še enkrat: spoštovanje do prednikov, ki so se znali po trdem delu naravi zahvaliti za darove in vsem, ki so garali v vinogradih, za žulje in pot, ki so ga morali vložiti, izkazati spoštovanje. S praznovanjem, ki nikakor ni pomenilo "črepanja" brez pameti. Mislim, da tudi drugod po Sloveniji prav dobro razumejo štajersko in mariborsko besedo v narekovajih.
Pa še nekaj. Ob vsem tem veseljačenju mora pravega Mariborčana, ki je s srcem za Maribor (seveda to srce nima nič z nedavnimi volitvami!), zelo zelo jeziti danes prazna nekdanja Vinagova klet! Človek si ne more kaj, da ga tisto "martinovanje" na bližnjem mestnem trgu ne bi spominjalo na pobesnelo sedmino. In hkrati Piramida nad mestom na pokopališče nekdaj bujnih trt. Bili so lepi časi, ko smo jeseni zavonjali vrenje v sodih tam pod zemljo in ko so dijaki kmetijske šole še trgali grozdje na mestnih gričih. Dragi moji someščani, vidite, čeprav sem bila, sem in bom vedno proti nespametnemu "črepanju", mi je morda še bolj kot komu drugemu, ki preveč rad nazdravlja, hudo zaradi žalostne usode mestnih vinogradov in ene največjih vinskih kleti v Evropi! Ko pa pomislim, da smo ob vsem tem lastniki najstarejše trte na svetu … Kakšni "trotli" pa smo, da nam je vseeno, ker dopuščamo tudi vse to?!
Slišim, da mariborski vinarji že nekaj časa razmišljajo, kako ni prav, da se vino na prazniku vina streže v plastičnih kozarcih. Dragocena kapljica si vendar zasluži steklene! Pa si zdaj vsi skupaj predstavljajmo, kako bi bilo, če bi bil trg sredi mesta po popivanju nastlan s črepinjami. Prepričana sem, da bomo morali mlade začeti resno izobraževati tudi o kulturi pitja, sicer lahko na steklene kozarce na martinovanju še za dolgo časa kar pozabimo.
