(POGLED IZ PENZIONA) Navigacija med vrtinci

Kdo bi si mislil, da nam lahko celo minusi – minus na tekočem računu, pri dohodkih ali pri rasti gospodarstva je bil vselej sinonim za velike skrbi - prinesejo tolikšno olajšanje. A naposled se je le zgodilo: število okuženih in umrlih zaradi covida-19 je tudi pri nas le začelo upadati.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Prvo blagodejno olajšanje po dolgih treh mesecih, ko se kljub delovanju le nujnih dejavnosti, ob omejenem gibanju in policijski uri in mučnem ugibanju, kaj bo in kaj bi sploh še lahko storili, pritisk na bolnišnice ni in ni hotel zmanjšati.

Na Kitajskem, kjer se je pred letom dni vse začelo, odkrivajo zdaj le sporadične okužbe. V sosednji Italiji, kjer je bilo lani na pomlad središče epidemije v Evropi, se razmere tako izboljšujejo, da se dežele druga za drugo barvajo v rumeno, kar pomeni tudi manj omejitev. Spet blizu nas, na Hrvaškem, od koder smo konec lanskega poletja bežali, da nas ne bi kasneje po vrnitvi domov zadela desetdnevna karantena, naštejejo sredi zime, po milejših in kasnejših ukrepih bistveno manj okužb kot pri nas (res ob bistveno skromnejšem številu testiranj), a je tudi število obolelih v bolnišnicah – ob dvakrat večji populaciji – v tem času le nekaj večje kot v Sloveniji. So to do neke mere pričakovani valovi, kriza in potem izboljšanje zdaj v eni, zdaj v drugi državi, kot smo lani po vsej Evropi in po vsem svetu že videli, ali tudi vprašanje doživete izkušnje v prvem valu, discipline in zaupanja oblastem in njihovim ukrepom? Obsega dela od doma? Geografske lege in števila dnevnih čezmejnih migracij, kot očitno zdaj, z uvedbo hitrih testov, ugibajo v Avstriji? Ali še česa drugega?

Verjamem, da zdravniki v slovenskih bolnišnicah in inštitutih naredijo, kar največ zmorejo, in da kljub obremenitvam skušajo čim več izvedeti o izkušnjah in premislekih kolegov po svetu. O nekaterih mnenjih, da sta strah in panika ob novi bolezni pretirana, je bilo slišati že pred meseci, a države, ki to zmorejo, so se odločile, da v 21. stoletju, po tolikih letih vsakovrstnih dosežkov, ne morejo tvegati kaosa pred bolnišnicami in zloma zdravstvenih sistemov - kljub izjemno visoki ceni zaradi omejevanja gospodarske dejavnosti in nezadovoljstvu državljanov zaradi predpisanih omejitev. Tako se vrstijo zahteve podjetnikov, ki bi radi delali, opozorila profesorjev športa in športnih trenerjev, zahteve dijakov, tudi protesti. Pri nas so se na cesti – menda na sprehodu - znašli otroci, ki se jim je sprva pouk na daljavo zdel dobrodošla sprememba; zdaj hočejo v "pravo" šolo. "Zoom odpade!" je pisalo na transparentu. A epidemiologe in vlade (ne le pri nas) ob zdajšnjem številu okužb in obolelih vseeno skrbi vrnitev v šole. Odpreti, ne odpreti? Odpreti in spet zapreti? Navigacija med vrtinci.

Stave so bile položene na cepivo. Nekateri se čudijo, za druge kar nekaj vrst cepiv leto po začetku epidemije zaradi obsega različnih raziskav v zadnjih letih le ni tako veliko presenečenje. A pogojno odobritev v času epidemije – spremljanje učinkov novih cepiv običajno traja dlje – imajo v Evropski uniji za zdaj le tri. In po maskah zdaj spremljamo bitko za cepiva. Bodo prišla še nova, dovolj hitro? Varna in uspešnejša kot virus in njegove mutacije?

Kot vsi bi si želela verjeti, da je najhujše obdobje epidemije mimo, a me hkrati skrbi, da vrtincev še ni konec.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta