Ne obiskujem fejsbuka, le redko me kdo izzove, da me zanese tja, tudi če mi kdo čestita za rojstni dan, ker sem nekoč pač neprevidno vnesla te podatke, preberem čestitko po naključju čez kakšno leto, zato se tudi zahvaliti ne morem. No, pač moja stvar, kajne. Svoji prijateljici, ki je noč in dan fejsbukala in pošiljala neznancem rožice in muce, sem nekoč poslala posrečeno šalo: Neki moški je hotel v živo preskusiti fejsbukanje, zato je na cesti pozdravljal vse mimoidoče, čiste neznance, jih objemal, povedal, kaj je jedel in kaj si misli o politiki, jim zrecitiral kak verz ali lepo misel. Ker mora imeti vsak fejsbukar sledilce, jih je dobil tudi on na cesti: dva policista in psihiatra. Sem pa te dni v zdravniški čakalnici iz dolgočasja nehote prekršila svoje pravilo in zašla na fejsbuk in spet našla cel tepih čestitk in poklonov, naslovljenih na Franca Kopiča za ne vem katero stotico nagrad na svetovnih tekmovanjih kratkometražnih filmov. Redko mu čestitam samo zato, ker sem redko na fejsbuku in nisem na tekočem z njegovimi nagradami, zato zlorabljam to kolumno, da mu čestitam za nazaj in za naprej: Čestitam!
Še nekaj zanimivih stvari sem izbrskala v čakalnici na fejsbuku. Denimo fotografijo Drave, nekakšno impresijo, z naslovom Drugačno novembrsko jutro, avtor fotografije je pa Boris Sovič. Pomenljiv naslov. Tam zgoraj so poskrbeli, da ima kar veliko ljudi drugačna novembrska jutra. Tudi on. Ob tem se mi je sprožil spomin na njegovo županovanje, kar pa je po verižni reakciji sprožilo moje obžalovanje, da sem mu bila tedaj novinarsko velikokrat gorka. Ko sem brala pod fotografijo zelo pozitivne odzive njegovih sledilcev, se mi je pa utrnil spomin na več kot desetletje stare sobotne kolumne, ki smo jih tudi takrat pisali penzionisti. Pod eno svojih kolumen sem naletela na odmev nanjo. Madona, kaj vse sem prebrala o sebi, tip me je bolje poznal, kot sem se sama. Nič laskavega, zato sem začela tehtati, ali naj še sploh pišem. Ta pomislek sem povedala tedanjemu direktorju, pa je zamahnil z roko in rekel, naj ne neham pisati, ampak brati odzive. In jih od tedaj res ne več. Deluje. Lahko me zmerjajo po mili volji, jaz se jim pa morda na cesti nasmehnem, ker ne vem.
A propos penzionisti. Ker sem pač v zasluženi penziji, bi rada razčistila kaj za nazaj, potem se pa lahko spet posvetim Koroški cesti in stopnicam pri Taliji. Zanima me, recimo, ali je res Hutter že nabavil marmor za fasado znamenitega bloka, a ga je vojna prehitela, marmor je ostal, neki mariborski povojni funkcionar pa je odločil ali vsaj izpolnil ukaz od zgoraj in dovolil odpeljati marmor v Ljubljano za fasado skupščine, današnjega hrama demokracije. Ne vem, ali je to res, samo vprašam. Zdaj ko ni več partijskih sestankov, po katerih bi lahko zaradi takih vprašanj za vedno poniknila, pač lahko vprašam. Da ne bi kdaj kdo vprašal, kje je pa tovarišica Nada, ki je zadnjič vprašala …
Še nekaj vprašam: Koliko Mariborčanov zna našteti vse štiri velmože, katerih doprsni kipi so postavljeni pred Univerzo v Mariboru? Vprašala sem nekaj razgledanih Mariborčanov, ki hodijo redno mimo, pa je najuspešnejši vedel za dva. Priznam, da sem si jih v preteklosti nekajkrat ogledala in prebrala imena, pa si jih tudi nisem vseh zapomnila. Kaj je narobe v odnosu do našega mesta? Spet sem si šla ogledat to "alejo velikanov" in ugotovila, da sploh ni aleja, da je nasproti četverice prostor za še eno četverico (saj premoremo imena, kajne) in bi tako imeli vsaj mini alejo. Namenoma ne izdam imen, pojdite si jih pogledat.
P. S. Pa še poslastica. Pred nekaj dnevi se je po Mariboru sprehajala krava. Hudomušni bodo rekli, da se sprehajajo vsak dan, a ta je bila prava. Potem pa preberem, da so v preteklosti ušli iz klavnice tudi biki, a da so jih vse polovili. Vse? Hm! Ne verjamem.