Bom moral kar nadaljevati temo svoje prejšnje kolumne, pa čeprav pesimizem ni nekaj pozitivnega. A kot sem že enkrat zapisal, šahisti pač vemo, da moramo vedno znova analizirati vsako pozicijo, da lahko najdemo najboljšo naslednjo potezo, ob tem pa tudi vemo, da še ni bilo nobenega velemojstra ali svetovnega prvaka, ki bi mu to uspelo in ne bi izgubil kakšne partije. Bolj kot ljudem, vsaj v šahu, uspeva to umetni inteligenci, ki ji šahisti verjamemo in v analizah naših iger sledimo njenim nasvetom in opozorilom na napačne poteze. V vsakdanjem življenju pa v današnjem svetu očitno ni tako, ne med navadnimi državljani, politiki, državami pa tudi ne na vseh drugih področjih družbenega življenja po vsem svetu.
Verjetno ni Slovenca, ki te dni ne bi bil zaskrbljen zaradi ponovne rasti okužb z virusom covida, kar nas lahko hitro pripelje v ponovno razglasitev pandemije in v ukrepe, ki so nas hromili v zadnjih dveh letih. Smo namreč med najmanj precepljenimi državami v naši Uniji in smo na njenem rdečem seznamu. To, kar me še bolj skrbi, pa je hitra rast okužb med državami, kjer so dosegli tudi 80-odstotno precepljenost, na primer v Veliki Britaniji.
In zakaj se kar naenkrat tako draži energija, saj stroški črpanja nafte in plina ali proizvodnje elektrike niso bili nič bistveno večji zaradi epidemije? Razlogi so seveda ekonomski. Njena manjša poraba v času "lockdowna" je zmanjšala njeno prodajo, kar je ugodno vplivalo na čistost ozračja, sedaj pa bodo z višjimi cenami zapolnili izpad prihodkov iz zadnjih dveh let. Celo več, podatki pred klimatskim vrhom v Glasgowu kažejo, da želijo črpalci nafte in zemeljskega plina do leta 2030 proizvodnjo povečati celo za 100 odstotkov. Vrh tako ali tako ne bo uspešen, saj se ga ne nameravata udeležiti predsednika držav, ki spuščata v ozračje največ toplogrednih plinov, Rusije in Kitajske. Kako pa bomo ob takih napovedih dosegli klimatske cilje, ki se jim še najbolj posveča Evropska unija?
Kakšna bo energetska prihodnost sveta in ali bo bolj zelena, je zato vse večje vprašanje. Rešitev bi bila seveda elektrika, kar načrtuje tudi Slovenija. Ali bomo dobili novo nuklearko, to pa je seveda še daleč. Tudi zato, ker je Avstrija, ki ji nasprotuje, že zahtevala od Evropske komisije, da se nuklearne elektrarne ne smejo financirati z njenimi posojili. Če elektrike ne bo dovolj, tudi električni avtomobili niso zelena prihodnost. Morda le za tiste, ki jih bodo lahko polnili s sončnimi elektrarnami na svojih strehah. Pa bo z njimi še en problem: z davki na goriva, ki niso majhni, se danes vzdržuje cestno omrežje in polni proračun, ker so mnogo višji kot davki na električno energijo. Kako pa na zasebnih števcih ugotavljati, koliko elektrike je porabila družina za svoje gospodinjske potrebe in koliko za avtomobile, in te ustrezno obdavčiti?
Novinarji seveda nikoli nismo bili tisti, ki bi sami našli ustrezne odgovore na takšne probleme, morali pa smo jih odpreti in z njimi seznaniti javnost. Najti jih morata stroka in znanost, naša naloga pa je bila vedno, da smo pritisnili na odločevalce in politiko, da jih tudi uresničijo. In je tudi tu razlog, da se politika danes pri nas spušča v vojno z mediji in novinarji?
Novinarji Večera smo to vedno počeli, kar se najbolje vidi na sosednji strani te naše sobotne priloge, ki povzema članke, objavljene v Večeru pred petdesetimi leti. Sam takrat pri tem še nisem sodeloval, ker sem bil poročevalec v športni rubriki, sem se pa od starejših kolegov mnogo naučil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
