Zamudila sem odkritje spomenika Tošu Primožiču, misleč, da bo tisto soboto popoldne, pa je bilo dopoldne, zato sem se pred dnevi odsprehodila do njega. Sedla sem na podstavek in mu zrla v obraz. S svojimi spomini. Na starša, oba v mladosti telovadca, sokola, ki sta se pogovarjala o njem, o Tošu, ne Josipu, na njegovo soprogo in svojo krasno učiteljico v 3. razredu osnovne šole, na njegovega sina, sicer sošolca mojega brata, na nekoč Cvetlično ulico, po kateri smo hodili v šolo mimo hiše, kjer je stanoval, pozneje preimenovano v Ulico heroja Šlandra (dokler ne bo koga zmotilo ime …). Desetletja so stekla po Dravi, spomini se vrtinčijo, mesto pa je bilo doslej skorajda brez spomina na tega izjemnega človeka. No, dolg je poplačan, prepričana sem, da bi bila moja starša zelo vesela. Hvala vsem, ki so idejo ulili v bron! Ja, za vsako stvar mora nekje vzkliti ideja, če ni nje, ni predlagatelja, ni srčne ekipe, ki rine idejo naprej, ni financerjev, ni kiparja in tako naprej, ideja, ki je bron postala, potem ko so se povezale vse pikice, pa je vzklila znanemu Mariborčanu Viliju Rozmanu, ki je z umetnikom prijateljeval zadnja desetletja njegovega življenja.
V poštni predal sem dobila sporočila nekega podjetja, da računi ne bodo poslej več v papirni obliki, ampak le še v elektronski! Na, zdaj nam bodo pa še račune vzeli, ki so že dolgo edina pošta, ki jo še dobivamo, ki nam daje varljiv občutek, da je nekje nekomu še mar za nas, pa čeprav davkariji … Kot upokojenki mi je dovoljen sprehod v preteklost, v čase, ko smo nestrpno čakali poštarja. Tedanji upokojenci zato, ker jim je prinesel pokojnino, mladi zato, ker nam je nosil romantiko. Polno torbo čustev. Čustva očitno pogrešajo tudi poštni nabiralniki, ki si želijo več ljubezenskih pisem. More love letters. Kam se je v teh desetletjih preselila ljubezen? V telefone. Najbrž večina današnje mladine, godne za valove čustev, še nikdar ni prejela pisma v poštni predal in ga tudi ne bo, pa čeprav Čudežniki še vedno prepevajo, da poštar zvoni samo dvakrat. Nič več ne zvoni, da bi sporočil, da drugo ljubi. Kralj telefon je sedaj posrednik dobrih in slabih novic. Vse mora biti hitro, zato ni čudno, da današnje ljubezni, kolikor jih spremljam, bliskovito polno zaživijo in prav tako bliskovito umrejo. Ne bo ostalo veliko spominov … Ne bi zamenjala naših pričakovanj, rahlih vznemirjenj, ko si zagledal poštarja ali odklepal poštni predal, občutka, ko si pismo pritisneš na prsi … Danes bi bila potrata časa kupovati pisma, jih pisati in odnesti v nabiralnik. Danes ni več časa za nič. Tudi če imaš za merjenje časa zlati rolex, ti ga ta ne pričara, enako ga odšteva kot vsaka druga ura.
Mislila sem, da tudi anonimnih pisem ni več, pa vidim, da jih politiki še vedno dobivajo (čisto jim ne verjamem …), saj patronov ne moreš stlačiti na forum, kamor se je preselilo anonimno sovraštvo. Tudi novinarji smo dobivali anonimke, tudi jaz. Anonimnež me je nagovoril kar z Draga gos!, kar seveda ni kratica za gospo, in me posvaril: "… pazi, da se ti ne bo tista slama vžgala, ki jo nosiš v svoji butici …" Upam, da se je bolje počutil, ko se je s pismom razbremenil.
P. S. Za konec sem prihranila vest iz Večerove sobotne priloge iz rubrike Pred 50 leti. Člančič je bralcem sporočil, da prometni miličnik Lojze Gorjup, Primorec, odhaja v pokoj. Pa sem se spomnila, kako me je enkrat navidezno strogo legitimiral, ko sem prečkala Partizansko, videl, da se pišem Gorjup kot on, se široko nasmehnil in adijo. Prijateljica mi je prav te dni povedala, da se je neki obrtnik pri njej jezno pridušal, da Maribor vodi primorski lobi. Halo? Ni se šalil. Morda pa je ustanovni član tega lobija dobrodušni miličnik … Morda še jaz.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
