Nekako smo prepričani, da je odločba o določenih pravicah v našem predalu s pomembnimi dokumenti dokončna, nedotakljiva, da nam v negotovem in spreminjajočem se svetu zagotavlja vsaj neko raven varnosti. Ni več v vseh primerih nujno tako: devet tisoč zavarovancem Sklada obrtnikov in podjetnikov naj bi prihodnji mesec, po sklepu skupščine, začeli izplačevati za 30 odstotkov nižje pokojnine. Razlog: sklad zaradi bistveno nižjega prispevka države kot pred leti nima več dovolj denarja, da bi lahko izplačal pokojnine v sedanji višini vsem članom, mlajši upokojenci in tisti, ki še vplačujejo v sklad, bi lahko ostali brez pokojnin ali bi prejeli le del pričakovane pokojnine. Tak ukrep predvidevajo pravila vzajemnega poklicnega pokojninskega zavarovanja, se brani uprava. Že več kot desetletje trajajoča pogajanja z državo o njenem prispevku – zaradi določenih posebnosti tega sklada - naj bi se sicer nadaljevala, a prizadeti se čutijo opeharjene in napovedujejo proteste, obrtna zbornica pa predlaga vključitev teh zavarovanj (povprečna pokojnina znaša 84 evrov) v državno pokojninsko shemo.
Marsikaj nepričakovanega, tudi grenkega, smo v Sloveniji – po velikih upih ob razglasitvi samostojne države in nato vstopu v Evropsko unijo in območje evra - doživeli v zadnjih desetletjih. Najhuje je bilo za tiste, ki so v kriznih letih nič krivi izgubili delo in s tem socialno varnost, stekli sta nadzorovani likvidaciji dveh bank, kar se je v prejšnjih časih zdelo nepredstavljivo, in reševanje bank v državni lasti po usmeritvah Evropske komisije, ki je vlagateljem prineslo boleč in sporen izbris delnic in podrejenih obveznic, zaradi česar je zdaj, po šestih letih, vložena ovadba.
Težko je reči, kako se bo razpletel problem Sklada obrtnikov in podjetnikov. So bila pričakovanja o prihodkih sklada in izplačilih pokojnin preoptimistična, bi bili podjetniki, tisti, ki so lahko izbirali, na boljšem, če bi namesto vzajemnega zavarovanja več vplačevali v državno pokojninsko shemo? Ni se, k sreči, v Sloveniji zgodil italijanski Parmalat ali ameriški Enron, ko so zaposleni pred leti zaradi hazarda vodilnih v stečajih izgubili čisto vse prihranke za starost in so morali v poznih letih iskati kakšno primerno delo, a spodbudnega vpliva na zanimanje za dodatna pokojninska zavarovanja, pomembna za posameznika in družbo, ki so pri nas že prej upadala, najbrž ne bo, če problema znižanih pokojnin obrtnikov ne bo mogoče odpraviti ali vsaj omiliti. A težave s plačevanjem prispevkov so tudi pri drugih poklicnih zavarovanjih, za voznike avtobusov, denimo.
Črnih strahov pa je v zasedi še več. Profesor financ in finančni minister v dveh slovenskih vladah dr. Dušan Mramor je pred kratkim v analizi Pogled 2019 in potem še v pogovoru za nacionalno televizijo nanizal kar nekaj dramatičnih opozoril. Zelo hitro staranje prebivalstva je, pravi, najpomembnejši izziv slovenske družbe. Brez novega dogovora, ustreznega in pravočasnega, so mogoči tudi najbolj črni scenariji – nezmožnost javnega financiranja prevelikih izdatkov do leta 2050, kar bi lahko pomenilo, da bi se morale pokojnine tudi nominalno zniževati. Predstavljivo? V spominu je še, kakšne napetosti je sprožila že zamrznitev pokojnin v kriznih letih. Zdaj je še čas, meni nekdanji minister, za odziv socialnih partnerjev; bo tudi dovolj pameti, pripravljenosti in moči?
