Tole pišem v senci ali pod žarometi tridesetletnice mlade države in se ob datumu marsičesa spomnim. Ne le tega, da sem bila tedaj trideset let mlajša, kar je vse bolj pomemben podatek, spomnim se tudi svoje skrbi za sina, tedaj ravno prav starega za kak bedast vpoklic. In spomnim se predežurane noči. Ma, kje so mene našli? Pojma nimam, kako sem se znašla na seznamu civilne zaščite za "vpoklic". Sestankovali smo v baraki krajevne skupnosti na vogalu Mladinske in Strossmayerjeve, kjer je že tako dolgo blok, da so na tisto barako že vsi pozabili. Dobili smo temno modre ganc nove uniforme, podobne kitajskim v času kulturne revolucije, hlače kot kombinezon z naramnicami, enak jopič in čepico s ščitnikom. V tej bojni opravi sem eno noč dežurala. Sama samcata v tisti pritlični baraki z nizkimi okni … Jaz, ki me je še v obljudenem bloku strah. No, danes sem prvič razkrila svoj prispevek k osamosvojitvi, in se prvič zavedela, da sodim tako rekoč med veterane. Malo pozno, ker so medalje za hrabrost že razdeljene. No, toliko o tem. Aja, proslava. Nisem je gledala, ker jih imam poln kufer, proslav in politikov, sem pa na internetu naletela na sliko s proslave pred tremi leti in z letošnje. Razlika? Pomembna. Tisti, ki so pred tremi leti sedeli v tretji vrsti, so letos v prvi in tisti iz tedanje prve vrste so bili letos v tretji. Torej bodo čez tri leta tisti iz letošnje prve vrste spet v tretji …
Tako se pač menjavajo pod žarometi, ki privabljajo politike kot svetloba vešče. Je pa očitno težko ponikniti izpod žarometov v prejšnjo anonimnost ali celo v penzijo. Političarka, za katero sem prebrala, da je s staro prtljago v novih projektih in katere velika roža je lani skoraj odcvetela, se kani vrniti pod žaromete. Lahko da ji bo celo uspelo, zaenkrat ji je vsaj to, da je v Mariboru, skoraj odcvetelem mestu, zbrala nekaj tistih, ki jim ni problem zamenjati stranke, in nekaj odcvetelih, ki bi se še malo posončili pod žarometi. Če bi bili ti žarometi UV lampe, bi te oblasti željne prepoznali po zagorelosti. Za oblast gre, seveda, kaj pa, oblast opijani. Je krčma, iz katere ne prideš trezen.
Evo, pa me je spet zaneslo v neke kritične vode, ko je pa za naše mesto vendar vseeno, kdo se udinja kateri stranki, razen če nam začne delati to mesto bolj prijazno. Recimo, da bi nova stranka v svojem programu obljubila čistilnico v centru mesta. Banalno, ne? Veste, da v centru ni nobene kemične čistilnice? Če povprašate Google, je še vedno ena v Slovenski 13, ponudi tudi odpiralni čas in telefonsko številko, a na drugi strani žice ni nikogar, ki bi odgovoril. Ne hudujte se, če greste zaman tja, baje jih stečajni upravitelj pač še ni umaknil z interneta. Je pa kar nekaj čistilnic na desnem bregu naše lepe Drave …
Čeznjo se včasih sprehodim po Studenški brvi. Rada sem se ustavljala ob "ključavnicah ljubezni" in prebirala imena tistih, ki so svojo ljubezen zaklenili v večnost. Včasih me je spreletel hudomušen preblisk, kaj je ostalo od srčka, imen, datumov in nekega iskrenega trenutke. Se kdaj še z roko v roki ustavita ob svoji ključavnici? Tudi če bi se želela, se ne moreta, na studenški brvi ni več nobene ključavnice. Nobene večne ljubezni. Nekdo je odstranil spomine. Tudi drugod to počno, saj so tako velike ljubezni veliko breme, dobesedno, na tone ključavnic, dokazov ljubezni, namreč ogroža varnost. (Ne bi bilo grozno, če bi se nekaj zrušilo pod težo ljubezni?) Le kaj je z mojo ključavnico na pariškem mostu Pont des Arts?
P. S. Najpomembnejše v prejšnjem tednu: Upokojil se je dolgoletni ravnatelj Druge Ivan Lorenčič, ki je postal legenda že zdavnaj, preden je po letih dozorel v legendo. Iz moje nekdaj skromne Druge je naredil – legendo. Premlad je, da bi bil moj ravnatelj, a njegovo delo dobro poznam, zato se mu tudi jaz globoko klanjam.
