Pogled iz penziona: Utrip je isti v srcih vseh! Pa je res?

Se sploh zavedamo, da fašizem spet dviga glavo v tej naši Evropi?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Topolšica - Spominska soba nemške kapitulacije 1945
Natalija JurŠe

Pred dvema dnevoma je bil 9. maj, dan zmage, tako da še vedno razmišljam, koliko se sploh zavedamo, kako pomemben je ta dan. Že prva svetovna vojna je bila grozljiva morija, potem pa prehitro za njo še druga in danes vojn po vsem svetu še kar ni in ni konec. Pravzaprav iz mojih misli nikoli ne izgine hvaležnost, ker živim na tem prelepem koščku sveta. V miru, sredi čudovite narave, kjer imamo na voljo rodovitno zemljo, da nam ni treba priti na svet samo zato, da bomo v mukah brez hrane in vode umrli. Kjer še vedno lahko pijemo vodo iz pipe, kjer si, če se le malo potrudimo, lahko na vrtičku sami pridelamo zdravo zelenjavo, kjer lahko beremo knjige v svojem lepem maternem jeziku, si zapojemo lepo slovensko pesem, ki jih imamo toliko kot le malokateri narod. In pojemo Slovenci res radi, saj imamo glede na to, kako malo nas je, pravzaprav v primerjavi z drugimi številnejšimi narodi največ pevskih zborov in drugih ljubiteljskih pevskih skupin na svetu! Ste to sploh vedeli?
Kmalu bom pojasnila, zakaj danes takšen uvod, še prej pa nekaj lepih spominov. A ne takšnih, ki se jih človek ne bi z veseljem spominjal že prej, preden pristane skoraj na zadnji postaji, to je v penzionu. Kako zelo bi privoščila otrokom, ki v današnjih časih začnejo hoditi v šolo, da bi vsak šolski dan začeli tako, kot sem ga tudi jaz. Zjutraj sta reditelja obvezno odprla vsa okna v učilnici in jo prezračila. Preden se je nato začel pouk, smo skupaj z učiteljico najprej zapeli eno lepo slovensko pesem, malo potelovadili in nato sedli na trde stole, ki med delom - učenjem niso dopuščali nikakršnega valjanja ali ležanja po klopeh. Ha, sedeti smo morali vzravnano, z rokami na hrbtu. Pa ne zato, ker bi nas mučili, marveč zato, da smo bili lepo pokonci, da se ne bi držali "puklasto". Vzravnana drža je spadala k zdravju! Pa tudi še večkrat med odmori odprta okna. To, da smo se lahko zdivjali na dvoriščih in plezali po drevesih, ne da bi kdo vpil, da tega ne smemo, je bilo samo po sebi umevno.
Ste torej kaj bolj pogledali naše otroke danes? Na drevesa skoraj nobeden ne zleze, premalo se jih podi za žogo, družabnih iger skoraj ne poznajo več. Zato pa vsi zgrbljeni kar naprej buljijo v telefone, se spakujejo v nikakršni angleščini, brez kletvic se sploh ne znajo več pogovarjati ... Seveda to ne velja za vse, vendar ...
Posvečeno dnevu zmage, zagotovo, je mariborska dvorana Union donela od čudovitih slovenskih domoljubnih, partizanskih pesmi. Peli so gostje iz Primorske in domači pevci gostitelji vseh generacij skoraj ves čas skupaj z občinstvom v dvorani. "Kmalu več ne bo fašistov, nov svoboden rod bo vstal in nad našo domovino svobode prapor bo vihral!" Pa še: "Po kočah, lehah in vrheh utrip je isti v srcih vseh!" Se sploh zavedamo, da fašizem spet dviga glavo v tej naši Evropi? Trdim, da je skrajni čas, da poglobljeno prisluhnemo partizanski pesmi, predvsem njeni vsebini.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta