Ste prejšnji mesec, ko so trgovci s popusti in še dodatnimi popusti ponudili poletna oblačila in čeveljce iz letošnje kolekcije, ki so sredi poletja ostali na policah, pa še pohištvo in druge izdelke za dom, prihranili dovolj? Je na vrtu kljub čudnemu vremenu vendarle kaj zraslo? Ste se za letos odpovedali novi kosilnici, čeprav bi vam priročnejša prišla zelo prav? Potem je to dobro, kajti 1. septembra – in potem vsak mesec – nas večino čaka višji izdatek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ne za odstotek ali dva, kakor v zadnjih letih merimo inflacijo, pač pa za kar skoraj osem. Po novem dobrih 35 evrov. 420 evrov na leto. Za nekatere skorajda enomesečna pokojnina. Ali toliko kot izdatek za zavarovanje in registracijo osebnega avta.
Pred dvema letoma je bilo veliko besed o preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v sistem dodatnih prispevkov, ki bi zmanjšali obremenitev manj premožnih: namesto zdaj enotne premije od 20 do 75 evrov prispevka mesečno, po drugi varianti dobra dva odstotka od bruto dohodkov, od pet do 140 evrov mesečno. Javnost je bila po časopisni anketi predlogom naklonjena, zavarovalnice pa prepričane: ni realno pričakovati, da bosta zgolj obvezno zdravstveno zavarovanje in javni zdravstveni sistem izpolnila vse potrebe in pričakovanja ljudi glede zdravstvenih storitev. Znano je, da že zdaj ob dopolnilnem zavarovanju ponujajo še dodatna zavarovanja, za krajše čakanje na specialiste, dnevne odškodnine, rente ... Tudi drugi so ob zakonskem predlogu izražali dvome: da le polni škaf, ki pa še vedno pušča. Sedanji minister čaka nove izračune.
Zavarovalnice, ki ponujajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zadnjo podražitev upravičujejo z rastjo zdravstvenih stroškov: lani so denimo pri Vzajemni odhodki zrasli za 5,5 odstotka, za letos vnovič pričakujejo šestodstotno rast doplačil. Računsko logično: finančni načrt državne zavarovalnice, potem ko je nova koalicija opredelila zdravstvo kot prioriteto, predvideva za letos tri milijarde evrov izdatkov, 160 milijonov več kot leto prej. Za krajše čakalne dobe, izpogajane višje plače zdravstvenega osebja, za priznavanje delovnih normativov družinskih zdravnikov, ki so zaradi obremenjenosti množično grozili z odpovedmi in odhodi na delo drugam, kar bi močno zamajalo javni zdravstveni sistem. Ki vendarle deluje, čeprav smo včasih nezadovoljni. Se še spomnimo nekajtedenske drame, ko družinski zdravniki niso več sprejemali novih pacientov?
Bodo tri letošnje milijarde – in še pol milijarde iz dopolnilnega zavarovanja – sploh dovolj? Seveda ne. Državna zavarovalnica bi z veseljem razporedila vsaj še dodatnih 40 ali 50 milijonov, ki bi se lahko natekli s prispevki, a je zaradi letošnje celotne državne porabe (za dobro milijardo višje od lanske), ki naj bi po mnenju fiskalnega sveta presegala možnosti za celih 270 milijonov, sprožena ustavna presoja. Bo treba nekaj več dati v rezerve za sušna leta? Po letih visoke gospodarske rasti bi sicer vsi radi pozabili na krizo 2008, nadomestili takrat izgubljeno in čim prej z naložbami ustvarili nove pogoje za večjo blaginjo. A kljub visokim pričakovanjem, ker nam zdaj gre kar dobro, ne brez globokega premisleka, kaj bodo najnujnejše funkcije države v prihodnjih letih.
Zdravstvo gotovo. Prebivalstvo se stara in dolgotrajna oskrba je draga, zanjo bi potrebovali še nov vir. In zato najbrž minister čaka in preračunava. Pri zdravljenju se včasih, kot vedo povedati mnogi, zgodijo skoraj čudeži (beremo tudi o domala neverjetnih učinkih placeba) – pri denarju žal ni nobenih.
