Tako smo morali namesto na Prvo, ki je bila blizu, na Drugo premnogi dijaki iz, denimo, Gregorčičeve, Cankarjeve, Meljske, Dominkuševe, Slovenske, Kneza Koclja, z Vrbanske, s Slomškovega trga … Noro. Noro! Danes mislim, da so nas hoteli pomešati, da bi razbili predsodek, da je Druga samo za delavstvo z desnega brega. In da ne bo elit, so ukinili še klasično gimnazijo. Eno pa drži: tako kot nismo marali na Drugo, tako se nismo marali čez leto vrniti na Prvo, ko bi se lahko. Na Drugo smo postali ponosni in smo še. Vedno sem vesela in po svoje vznemirjena, kadar srečam svojo nekdanjo razredničarko, pa profesorico francoščine, pa … Kavo pije družba nekdanjih profesoric z Druge v Astoriji, kamor si kot dijaki nekoč nismo upali. Vse je danes drugače, seveda. Tudi šola, "po obliki in vsebini". Ko so nam jo ob neki okrogli obletnici razkazali, smo nekdanji dijaki ostali odprtih ust. Nov svet, v katerem smo iz spoštljivosti skoraj šepetali in ki bi se mu poklonili tudi v veliko bolj razvitem svetu.
A Prva, nekoč I. državna gimnazija, praznuje letos 100 let več kot Druga. Marsikdo s Prve je malo podcenjujoče gledal na Drugo, razen pri gimnazijskih plesih, ki so bili na Drugi daleč najboljši v Mariboru. Vsako drugo nedeljo od petih do devetih. (Današnji mladi bi se temu seveda nasmihali. Ma ne, krohotali!)
Tale delitev na levi in desni breg malo spominja na delitev v športu, zlasti v nogometu, na Železničar (ali Ajznpon) na desnem, delavskem bregu, in Branik na levem. Združeni v NK Maribor pa so začeli svoj slavni pohod in na koncu mesto Maribor obarvali v vijoličasto. Kar mi je šlo vedno na živce, ker pač vsem v mestu srce ne bije za nogomet. Namesto da bi bili zaradi mestnih politik vijoličasti v obraz, smo postali vsi, tudi tisti, ki nam je za nogomet figo mar, po svoje talci te evforije. In smo gledali v času EPK tisti strip na Koroški, nazadnje so še velik elitni lokal na Lentu, prenovljen na občinske stroške in najprej namenjen Univerzijadi in nato šahovski akademiji, namenili violam. Zdaj pa, hm, zdaj pa … Sklonjene glave. Ne, nisem zadovoljna, raje bi videla nadaljevanje nogometnih sanj, a brez tiste evforije, ki je dajala Sloveniji vtis, da je Maribor samo – nogomet.
Ob tej nogometni žalosti, ko ploskajo odhodu trenerja, berem o nekih drugih odhodih. Pravzaprav o metanju učiteljev na cesto, pri čemer pri najboljši volji ne morem izluščiti, zoper kaj, razen zoper ravnateljico, so se pregrešili. Spomin me zanese v nepenzionistične čase, ko sem od blizu poznala take dogodke, zato vem: Ko te zagrabi kolesje intrige, nimaš več nobenih šans. Ni več pomembna resnica. Zmelje te. Kolektiv se vede oportunistično, potegne z zmagovalcem, ostaneš sam. Intrigant po klasičnem vzorcu vodi igro iz ozadja, izvrševalci so drugi, on, revež, je samo prisiljen ukrepati. On je čist. V starem Rimu bi intrigantu v čelo vžgali črko C (caluminator). Nič novega, intrige so stare kot človeštvo, intrige, ki jih je poganjala zavist, so cvetele v vseh vrtovih naših ozdov in tozdov in sozdov in ti rumeni cvetovi se bohotijo naprej v dedejih, dedeojih, v zdravstvu, v šolah in vrtcih. In v politiki.
P. S. Kar nekaj je tolažilnih pregovorov za prizadete. Recimo, da vsaka r.. pride prej ali pozneje na sekret. Ali da za vsako r.. raste palica. S pogledom iz penzije vam lahko zagotovim, da ti pregovori ne držijo.
