Darja Korez Korenčan, spoštovana kolegica iz televizijskih časov, je v četrtek predstavila svojo knjigo Korak za korakom. Še neprebrano tukaj samo omenjam, predvsem kot poklon njenemu neizmernemu optimizmu. Si predstavljate, da se dotlej popolnoma zdrav, po 38 letih delovne dobe brez enega dneva bolniške odsotnosti, znajdeš na respiratorju na covidnem oddelku? Ko se po 16 dneh zbudiš iz kome, ti povejo, da so ti amputirali vse prste na desni roki. Zaradi komplikacij po več neuspešnih poskusih vstavljanja katetra. In da to pogumno preboliš - telesno in psihično.
V pričakovanju Darjine knjige naj na kratko, tako rekoč samo "za zapisnik", povzamem svoje vtise o dveh starejših knjigah. Da ju bom prebral, sem napovedal v prejšnji kolumni, ko sem hvalil na njuni podlagi posneta dokumentarca, predvajana oktobra na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Prav Zapisnik se imenuje zanimiv, svojevrsten roman Vladimirja Kavčiča, ki v formi prepisa izpovedi pričevalcev o medvojnem dogajanju razgalja stalinistično naravo dachauskih procesov. Če strnem v enem stavku: v letih 1948 in 1949 se je zvrstilo deset politično montiranih kazenskih postopkov proti bivšim taboriščnikom, obtoženim sodelovanja z gestapom. Od 37 obsojenih so jih deset ustrelili, trije so umrli med preiskavo. Kavčič je takratni duh časa prikazal v romanu, ki je izšel leta 1973, ko so se začela vrstiti vprašanja in zahteve po sodni in politični rehabilitaciji obsojencev. Nekaj malega sem o tem pisal v Večeru tudi sam. Ko sem pol stoletja pozneje prebiral Zapisnik (njegovo drugo izdajo iz leta 1985), sem pritrdil dr. Matjažu Kmeclu, ki je v spremni študiji zapisal, da gre za "izkušnjo, ki je bila tukajšnjemu civilizacijskemu izročilu tuja in boleča, tako da je še dolgo travmatično vznemirjajoča - naj se kakoržehoče odmika v mrak ali globino preteklosti".
Takrat, torej sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, se je začela zapletati zgodba drugega dokumentarca. Slonela je na knjigi nekdanjega direktorja Iskre Delte Janeza Škrubeja. Da se ne spogleduje z literaturo, je razvidno iz stvarnega naslova, primernega za kakšno panelno razpravo: Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo. Tudi pripoved v tretji osebi in strokovni izrazi v angleščini napeljujejo na dokumentarnost. Toda bolj ko obračaš strani, bolj te obhaja občutek, da je pred teboj pisna različica kakšnega fikcijskega filma. Recimo, kakršnega je Žiga Virc leta 2016 posnel o jugoslovanskem vesoljskem programu Houston, imamo problem!/Houston, We Have a Problem! Da je slovensko (takrat jugoslovansko) podjetje za informacijsko tehnologijo postajalo večje kot Microsoft?! Da so se naši računalničarji enakovredno kosali z ameriškimi, vključno z Billom Gatesom?! Da so se znašli sredi navzkrižij ameriških, kitajskih, indijskih in sovjetskih obveščevalnih služb?! A vendar ni dvoma, da je Iskra Delta leta 1986, ko še ni bilo sedanjega interneta, pridobila projekt za računalniško povezavo policijskih postaj v desetih največjih kitajskih mestih. Prototipe so izdelovali kar v Cankarjevem domu, saj drugje ni bilo dovolj prostornih, klimatiziranih in energetsko oskrbljenih proizvodnih prostorov. Da je bil hram kulture dva meseca nedostopen za javnost, so pojasnili z "nepričakovanimi vzdrževalnimi deli". To se mi je zdela precej zabavna podrobnost. Že kar jamesbondovska pa je bila metoda, kako naj bi direktorja Škrubeja odvrnili od srečanja s sovjetskim voditeljem Gorbačovom, ko je leta 1988 obiskal Ljubljano. Komaj sta njegovo pisarno zapustila agenta KGB, ki sta prišla zaradi dogovora o zadnjih podrobnostih, že se je skozi stranski vhod vtihotapil agent KOS (obveščevalne službe JLA). Vbrizgal mu je serum za povišanje temperature, tako da je namesto do Mihaila Sergejeviča prišel do zdravnikov. Zanimivo je, da sta tak scenarij menda skupno pripravila KOS in CIA, da bi preprečila nadaljnji prodor Iskre Delte na vzhod. Sledila je zatemnitev - za Iskro Delto, za Sovjetsko zvezo in za Jugoslavijo. Janez Škrubej pa se ukvarja s kmetovanjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
