Razvpitih ministričinih 6000 evrov zadošča za skoraj šest mesečnih plač, ki jih oskrbovalki v domu starejših zagotavlja država. Dom mora vsak mesec primakniti dobre 203 evre, da prejme minimalno plačo. Kje živijo naši politiki? Na Luni? Država je domovom s prvim oktobrom naložila že tretji (upoštevajoč zadnjega lanskega, pa že četrti) izredni dvig cen, ki ga bodo morali všteti v ceno. Vsi javni (državni) zavodi letos poslujejo negativno, številni imajo prazne postelje, novo zgrajenih ne bo mogoče odpreti, ker ni kadra. Ne samo, da na trgu ni mladih ljudi, ki bi bili pripravljeni delati v domu starejših, iz domov odhajajo izkušeni kadri, tudi medicinske sestre. Raje sedejo k blagajni v prodajalni, ker so vsaj ob nedeljah proste, čeprav so imele v domu višjo plačo.
Delo z ljudmi, še posebno s starejšimi obolelimi, je težko. Prepiri med sostanovalci niso redkost. Nič neobičajnega ni, da oboleli za demenco hodijo v sobe drugih stanovalcev, ležejo na posteljo, pojejo kakšen priboljšek ali oblečejo jopico, ki jo najdejo v omari, svojci pa zaposlene obdolžujejo, da kradejo. Kako ravnati ob zavračanju umivanja in preoblačenja? Kako rešiti situacijo, ko je stanovalec ves dan odklonilen, leži v lastnih iztrebkih in noče v kopalnico? Kaj storiti, da stanovalka svoje sosede ponoči ne bi polivala z vodo? Kako jih nahraniti, če zavračajo hrano, ali preprečiti čezmerno hranjenje? Kako ukrepati, ko s ščipanjem in udarci medicinski sestri preprečujejo, da bi jim odvzela kri za preiskave? Kako reagirati, ko v varuhinjo ali oskrbovalko zabrišejo krožnik s hrano ali udarijo soseda pri mizi? Na silo ne gre, poleg znanja je potrebne veliko potrpežljivosti, prijaznosti, iznajdljivosti. Vseh 365 dni v letu. Državi se njihovo delo ne zdi vredno niti toliko, kot znaša minimalna plača.
Spore med stanovalci je kljub vsemu marsikdaj laže reševati kot nerazumevanje svojcev. Zaposleni razumejo njihovo stisko, pri mnogih tudi slabo vest, ker so svojega očeta ali mamo preselili v dom, čeprav vedo, da je bila to edina rešitev za oboje. Nekateri svojci iz različnih razlogov ne dovolijo, da bi z zdravili upočasnili napredovanje demence, kar pomeni dodatno obremenitev zaposlenih. Težko je tudi, ko ne verjamejo, da je njihov svojec zbolel za demenco. Vse situacije je treba reševati strpno, zato je bil eden prvih pogojev za zaposlitev v domu starejših empatija. Danes je najbolj skrb zbujajoče, da ni niti minimalnega standarda – zaposlijo vsakogar, ki se prijavi. Če se sploh kdo prijavi.
Dom upokojencev Ptuj gradi novo enoto v Žabjaku. Lepa, velika zgradba za 162 stanovalcev je njihova šesta enota. Namen 2,8 milijona evrov vrednega projekta, za katerega Slovenija prispeva dvajset, Evropska unija pa osemdeset odstotkov sredstev, je "izboljšanje kakovosti skupnostnih storitev oskrbe". Toda zidovi niso dovolj, brez ustreznega kadra doma ne morejo odpreti, čeprav je povpraševanja več kot dovolj.
Prav sramotno je, da država kadrovske težave "pomaga" reševati tako, da vodilne delavce domov pošilja na karierne sejme v tujino, v nekdanjo bratsko republiko Bosno in Hercegovino. Seveda se ženske zanimajo za delo v Sloveniji, vendar ne za minimalno plačo, če v svoji domovini s 750 evri plače ob nižjih življenjskih stroških spodobno živijo. Pridejo, če jim delodajalci zagotovijo zaposlitev tudi za moža in primerno stanovanje za družino. Recimo, da jim (vsaj ponekod) uspe izpolniti te zahteve. Najmanj eno leto traja, preden bodo lahko pričele delati. Država za medicinske sestre poleg cele gore papirjev zahteva tako visoko raven znanja jezika, da je še marsikateri Slovenec ne dosega. Ptujski dom je na primer plačal kazen, ker zaposlena medicinska sestra v eni od enot, kjer je zaposlena že leto dni in brez težav komunicira s stanovalci in sodelavci, (še) ni opravila izpita iz slovenskega jezika. Bo tudi ona raje sedla k blagajni?
