Pohorje, izletniška točka avanturističnih samcev

Zaradi sledi, ki so bile objavljene na internetu? Tisto ni medved!" je bila prva reakcija sogovornikov, ko so slišali, da je tema prispevka v nastajanju medved na Pohorju. Nekaj pobalinskih objav odtisov sledi s Šumika, ki naj bi jih bil tam pustil medved, pa jih je v blato v resnici odtacal le velik kuža, je, kot kaže, obkrožilo Slovenijo, ponekod sprožilo smeh, drugje pa nekaj dvoma. A prav velike skrbi, da bi se rjavi medved, o katerem sicer parlamentira cela Slovenija, ustalil na Pohorju, ni. V Sloveniji so njegov dom notranjski, kočevski, dolenjski gozdovi in le počasi se širi proti Alpam, obratno od smeri nekdanjega umikanja. Je pa v pohorskih gozdovih nekoč živel, čeprav na bistveno drugačnem Pohorju, kot je danes.

Varljiva gotova videnja

"Rjavega medveda so na Pohorju iztrebili v 19. stoletju, enako tudi volka in risa," pove Ivan Žižek iz Lovske družine Ruše, tudi predsednik komisije za izobraževanje pri Lovski zvezi Maribor. Od takrat se je medved še pojavljal, večkrat sicer na Koroškem, od koder smo v Večeru leta 1992 poročali, da "so se zbudili medvedi". Zadnji res trden dokaz o medvedu na Mariborskem Pohorju pa je medvedji mladič, sedaj nagačen in razstavljen. V bližini Cojzarice je leta 2007 takrat 77-letni Ciril Kocutar, misleč, da je divji prašič, na krmišču divjih prašičev ustrelil medvedjega mladiča. "Do tja sem pri­šel v mra­ku in ob krmiš­ču sem vi­del dve ži­va­li. Bil sem prese­ne­čen. Najprej sem mi­slil, da sta div­ji svi­nji," je takrat dejal Kocu­tar. Več­ja ži­val je odsko­či­la v nas­prot­no smer, manj­ša pa pro­ti lov­cu. "Ni mi pre­o­sta­lo dru­ge­ga kot strel. In sem ustre­lil. Ži­val se je ma­lo 'za­pe­ljala' in v goz­du oble­ža­la. Šel sem jo po­gle­dat in še­le te­daj sem vi­del, da je med­ved," je po dogodku povedal lovec in priznal, da se je pošteno prestrašil. Medvedke z mladičem na Pohorju nihče ne bi pričakoval niti takrat niti danes.

Lov brez meja in umik s Pohorja

Brez dvoma pa so bile zveri pogosteje videne na Pohorju v zgodovini. In takisto lovci nanje. Žižek, sicer arheolog, navede dokaze o jamskem medvedu in lovih na jamske medvede iz kamene dobe, ki so jih našli v Herkovi pečini. Vse do konca 19. stoletja je bil rjavi medved stalno prisoten tudi na Pohorju, takrat je ob njem živel tudi volk. Žižek: "Spomnim se pripovedi stare mame, da je njen oče v zimskem času, delal je v tovarni ščetk v Logu v Bistrici ob Dravi, videval volkove skozi okno, pozimi so namreč prišli do nižin. Zadnji medved je bil na Pohorju ustreljen v 50. letih 19. stoletja."
Začetek konca je bil za pohorske medvede v obdobju med 17. in 18. stoletjem. Ko so ljudje pričeli poseljevati površine, aktivno krčiti gozdove in kultivirati tukajšnje površine, je bilo zveri dovoljeno loviti vsakomur. Za škodljivo zver so medveda razglasili podložniki in plemstvo, Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske opisal slovenske medvede kot večje od denimo čeških. Nekaj reda v lov na zveri je kasneje uvedla cesarica Marija Terezija, ki je predpisala oddajo lovišč v zakup, denar iz zakupa je šel v državno blagajno, tako je uvedla pravico vladarja oziroma države do razpolaganja z divjadjo. Lov na medveda, risa in volka je bil dovoljen vse leto, medved pa je še vedno veljal za škodljivo zver. Njen naslednik Jožef II. je bil še bolj trden v prepričanju o škodljivosti medveda in izdal je dekret o iztrebljanju medveda ter predpisal nagrade za ustreljene medvede. Marčna revolucija leta 1848 je medveda in večino drugih vrst divjadi popolnoma zdesetkala - lovska pravica je namreč pripadla lastniku zemljišča. Takšna zakonodaja, izsekavanje gozdov, drobljenje površin, poseljevanje, pa tudi razvoj orožja, so botrovali zatekanju medveda na visoki kras, piše o medvedu Marko Jonozovič v strokovnem izhodišču za vzpostavljanje omrežja Natura 2000. Najprej se je umaknil s Pohorja, nato iz Zgornje Savinjske doline in z Menine planine, na Gorenjskem se je zadržal malo dlje, zadnji medved v Trenti je končal leta 1871. Na prelomu iz 19. stoletja v 20. je bilo po podatkih gozdarskih uslužbencev v kočevskih in notranjskih gozdovih od 30 do 40 medvedov. Verjetno je medved na slovenskem preživel zato, ker so se tamkajšnji veleposestniki po tem, ko so opazili, kako uborna je populacija, odločili za varstvo medveda.

Meje populacij določajo samice

Kaj se je od 19. stoletja, ko je šlo medvedom pri nas razmeroma dobro, pravzaprav spremenilo? Populacijam medveda je zaradi oznake škodljivec in odprtega lova nanje povsod po Sloveniji šlo slabo, a so si opomogli. Na Pohorje se niso več vrnili.
Tomaž Skrbinšek odgovori kratko in jasno: "Daleč je." In med območji, kjer danes še kako uspešno živi medved, in tukajšnjimi konci je veliko "ne ravno prijaznega prostora za medveda", pravi Skrbinšek. In našteje: "Ljubljanska kotlina, celotno porečje Save, kjer je precej ljudi in kmetijstva ... Za samce vse to ni tako velika ovira - konstantno prehajajo čez Zasavje v Savinjsko dolino, a prihajajo izključno samci. Samice se širijo dosti počasneje. Rade ostanejo blizu krajev, kjer živijo njihove mame. Tudi proti Alpam se populacija širi zelo počasi. V Savinjski dolini se redno pojavljajo, na Pohorju le tu in tam. Nazadnje so ga ustrelili v Rušah."
Populacija medveda se širi tako daleč, do koder gredo samice. Osamljeni samci bodo vedno prihajali na izlete tudi na Pohorje, ampak nikoli jih ne bo veliko. In ker samice rade ostanejo blizu domačega okoliša svoje mame, redko pa delajo velike premike, bodo samci vsakič izgubili zanimanje za druga ozemlja, čeprav lahko raziskujejo tudi 100 kilometrov stran od populacije. "Samice se bodo širile počasi, zato bo takšno občasno pojavljanje medveda na Pohorju še konstanta. Kdaj pa se bo populacija tja zares razširila, je težje napovedati. Verjetno šele zatem, ko se bodo samice naselile v Savinjski dolini, na območju Menine planine. Takrat bi se lahko populacija pričela širiti proti Pohorju. A to se ne bo zgodilo v naslednjih dveh letih," opiše obratno pot od umika Skrbinšek.

Manj medvedk, več ljudi

Toda spremenilo se je tudi tukajšnje okolje. Poleg ključnega - odsotnosti medvedk - ima hrib še eno pomanjkljivost: povečane populacije ljudi. "Pohorje je bilo v preteklosti tudi manj zaraslo. Pohorske frate, površine, kjer je človek izkrčil gozd, so uporabljali tudi za rejo drobnice in te reje je bilo nekoč dosti več kot danes. Po nekaterih podatkih naj bi bilo na Pohorju in vplivnem območju, torej Kozjaku in v okolici, v 19. stoletju nekaj 100.000 glav drobnice. Poleg tega pa človek ni toliko posegal v območje gozda tako kot sedaj z rekreativnimi dejavnostmi. Delovni čas tedaj je bil čisto drugačen - delalo se je po 12 ur, od jutra do večera, šest dni v tednu, sedmi dan je bil dan za mašo," pravi Žižek.
Skrbinšek se strinja, da hrumenje dvo- in štirikolesnikov, drvenje koles ter druge oblike hrupa, ki ga v gozdovih zganjamo ljudje, za živali niso nič dobrega, ampak ko se populacija ustali, je to ne moti kaj preveč: "Tudi Krim je po obremenitvi s človeškimi aktivnostmi primerljiv s Pohorjem, pa so medvedi konstantno tam, pa še dosti jih je. Podobno je na Menišiji med Ljubljano in Cerknico, Slivnici nad Cerknico, to so vse bregovi, ki so podobno obremenjeni kot Pohorje. Celo smučišča imajo, sicer malo manjša od pohorskih, pa vendarle. Samo po sebi to ne bo ovira, da bi se ne naselil tam."
Zagotovo pa vplivajo spremenjen način rabe prostora in naše aktivnosti v njem na ostalo divjad. V 18. stoletju pač nihče ni popoldan oblekel pajkic in šel tekat po gozdu, kaj šele, da bi se tam vozil s kolesom ali vozom tako za zabavo. "Danes je Pohorje zelo obljudeno, skoraj 12 ur v dnevu se ljudje tam vozijo z motorji, štirikolesniki, gorskimi kolesi, tam so gobarji, pohodniki. Miru na Pohorju ni več," poudari Žižek, in to se pozna tudi pri vedenju živali. "Opažamo spremembe obnašanja divjadi, podnevi ne izstopa več, postaja vse bolj nočna. V poznem jesenskem času in pozimi, ko živali nimajo več možnosti nadomeščanja kalorij, žival v 15-minutnem teku porabi energijo, ki bi ji sicer zadoščala za cel teden dni. Če se torej po nepotrebnem prestraši in energije ne more nadomestiti, pride do pogina. Zato bi lovci radi videli več miru na Pohorju oziroma - naj bodo rekreativni prostori tam, kjer je prostor zanje, ne pa povsod." Zamišljeno sklene: "Se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi lahko zabili table 'Območje medveda', in bi imeli dosti več miru."