Pohorska vzpenjača: Ni padal le sneg, padal je naš kruh

Zadnja tri, štiri leta Janja Brumen ni bila več na Pohorju, noge ga ne zmorejo. Jurčki, ki zrastejo okrog vlečnice Videc, so tako varni pred njo. "Po pet ur na dan sem se vrtela tam okrog in jih nabirala," pravi tudi za tisti čas, ko je bil osmi križ že za njo. "Pohorje je moje življenje od nekdaj." Predlani, ko je pohorska vzpenjača slavila svojih 60 let, je odšla tja. "Veste, jaz sem tudi delala tukaj," je rekla zaposleni za blagajno.
"Ko sem bila že zunaj, je gospa pritekla za mano in mi prinesla publikacijo, ki jo je o zgodovini vzpenjače izdal zdajšnji upravljavec Marprom. 'Glejte,' jo je odprla, 'tu je Titov podpis, bil je na Pohorju ...' 'Saj se spomnim,' sem ji rekla. 'Bila sem zraven.' Potem mi je kazala Ježkovo fotografijo v publikaciji: 'Ježek je dobil doživljenjsko brezplačno vozovnico za gondolo ...' 'Gospa, ta fotografija je bila narejena pri moji pisalni mizi ...,' sem se nasmejala. Saj ne vem, ali je sploh slišala in razumela, kaj ji govorim. Običajno je že, da se ljudem zdi, da ni bilo ničesar prej, ničesar pred njimi v neki firmi. Jaz pa se seveda še dobro spomnim, kak direndaj je bil, ko je konec aprila 1969 prišel Tito v hotel Bellevue na Pohorje, kako je tajna policija pregledala vse prostore, tudi naše pisarne, kako po pregledu nismo smeli vanje, in seveda se spomnim tudi tega, da se je februarja 1959 Frane Milčinski - Ježek prvič peljal v gondoli in tako prvič tudi izkoristil dosmrtno brezplačno vozovnico, ki smo mu jo podarili ob praznovanju 25-letnice njegove umetniške poti. Kot se spomnim še marsičesa drugega ..."

Še zmeraj hrani šefove listke

Janja Brumen, drobna belolasa 88-letna gospa, je ena zadnjih še živečih prič fantastične zgodbe o nastanku pohorske vzpenjače, smučarskih sedežnic, vlečnic, hotela Bellevue in udarništva, ko slednje še ni bilo zgodovinska kategorija. Ko nikomur niti na misel ni prišlo, da bo čez desetletja večina tega, kar so ustvarili, le še en poligon za ropanje. Od mize v kuhinji je mogoče videti naravnost na smučišče. "Škoda, da je danes takšna megla," reče, ko se skozi okno vidi le mlečna belina, in že prinaša na mizo albume, polne črno-belih fotografij, ki pripovedujejo o Pohorju na mariborski strani in ljudeh, ki so ga "naredili". Ko je službovala pri Pohorski vzpenjači, je bila ena od njenih nalog tudi ta, da je polnila službeno spominsko knjigo. "V času tekmovanj za zlato lisico sem bila v strojnici vzpenjače, in ko so svetovno znane smučarke vstopale v kabine, sem lezla za njimi in jih prosila, naj se vpišejo v knjigo. Vse od prve Zlate lisice leta 1964, ko sta se v knjigo vpisali olimpijski zmagovalki, sestri Christine in Marielle Goitschel. In Marielle je postala prva dvojna zmagovalka Lisice. Kdo ve, ali knjiga sploh še kje obstaja ..."

V srbske štale boste šli!

A še preden skušamo spoznati minulo Pohorje, Janja Brumen seže v čas, ki je po svoje stkal njeno prihodnost. "Oče je bil zaveden Slovenec, ki se je iz Prlekije preselil v Maribor in si tu ustvaril družino. Leta 1930 se je rodil moj brat Jože, tri leta za njim jaz. Oče je delal v Mestni hranilnici, z bratom sva hodila v šolo, ko so se stvari tik pred začetkom druge svetovne vojne začele usodno zapletati. Maribor je bil mesto kulturbunda, saj vemo, oče pa je imel pri kulturbundovcih zapisano veliko črno piko, ker je igral na ljudskem odru, ker je bil član narodnozavedne telovadne organizacije in ker je bil Maistrov prostovoljec. Hodila sem v tretji razred, ko mi je sosedova hčerka, sicer prijateljica, v prepiru zabrusila: 'V srbske štale boste šli, kamor tudi spadate!' Starši so vedeli, da se ne bo dobro končalo, ker so aretirali teto, ki je bila učiteljica. Prav ona jih je posvarila, da bomo kmalu na vrsti, tako da so bili psihično že pripravljeni na izselitev."

Nič šolanja, uradnica boš

Vojna se je končala in cel teden, se spominja, so potovali iz Srbije v Maribor. "Mesta ni bilo mogoče spoznati, povsod ruševine, ruševine ... Oče naju je z bratom poslal k teti na deželo; na srečo se je izkazalo, da je naše stanovanje v Orožnovi 2 celo, lahko smo se vselili in oče je spet dobil službo v Mestni hranilnici. Šla sem v šolo, a kaj, ko sem bila tri leta starejša od svojih sošolcev. To mi je bilo tako grozno, da sem se vneto učila in napravila izpite za višji razred in leta 1948 sem se po opravljeni mali maturi vpisala v šolo za medicinske sestre. Ampak mami to ni bilo prav. Pri hiši je bila ena sama plača, Jože je študiral arhitekturo, kasneje pa še kiparstvo v Ljubljani, po vojni se je rodil moj brat Stanko ... Mama je rekla: 'Nič šolanja, uradnica boš.' Morala sem se izpisati iz šole za medicinske sestre in tako sem 1. septembra 1948 začela delati v banki v plačilnem prometu. Imela sem 16 let in sem bila strašno nesrečna, ker sem bila cel dan kot zazidana med štiri stene in enolično, iz dneva v dan, samo seštevala, seštevala ... To nikakor ni bila služba zame! No, kmalu sem izvedela, da obstaja večerna gimnazija, in hitro sem se vpisala. Z bratom sva imela skrivni načrt, da po gimnaziji odidem v Ljubljano in se vpišem na medicino. A gimnazija je bila brezplačna le za mlade ljudi iz Ozne, ki niso imeli izobrazbe, vsi drugi smo morali profesorjem plačevati za vsako uro pouka; skoraj celo plačo sem vsak mesec dala za šolanje. Kaj mlad človek vse zmore! Hkrati sem hodila v službo, kjer smo nenehno ob rednem delavniku delali tudi neplačane nadure, hodila sem v šolo, se učila in pripravljala na izpite, skrbela za bratca, o katerem so vsi mislili, da je moj otrok, ker je bil vedno z menoj ..."

Prvo na različne načine

Bili so presrečna mlada družba, pravi. Z rokometnim in s smučarskim klubom se je začelo življenje, kakršno je pogrešala. "Res s srcem smo delali, nič nam ni bilo pretežko. Ko smo pripravljali skakalnico na Pekrski gorci, sva z Lidijo Centrihovo šli po vojake v vojašnico; trideset so nama jih dali za udarniško delo. Takoj se je videlo, da se jim niti slučajno ne ljubi garati, a ko smo punce zagrabile lopate, jih je bilo sram lenariti. In ko se je potem pod Pekrsko gorco zbralo na skakalni tekmi pet tisoč ljudi - to je bil praznik za nas! Podobno se je dogajalo na Pohorju, ko smo navažali sneg na proge. Spomnim se, da je eden od vojakov raje sedel na lopato, kot da bi delal, in ga je po snegu odneslo navzdol, ustaviti pa se ni znal. O bog, kako je vpil na pomoč! Veliko smo hodili smučat na Ribniško kočo, tam so bile planjave; čemur danes pravimo Mariborsko Pohorje, je bil en sam gozd. Šobri, Lebeji, Železniki, Cizeji ... cel kup mladih, pa koliko smo prepešačili po snegu, saj tudi cest ni bilo po Pohorju prav veliko."

Džems je bil junak Pohorja

Vsaj vi zapišite, mi nalaga, ker vsi o tem molčijo. "Bog ve, kako bi bilo z gradnjo gondolske žičnice, če ne bi začetnega denarja dali delavci in direktorji številnih podjetij - Metalne, Impola, Tama, Elektrokovine, Mariborske livarne, Tovarne dušika Ruše, Železnic, Predilnice in tkalnice Maribor, Hidromontaže, MTT-ja, Svile ... Podpisali so izjave, v katerih je stalo: 'Odločili smo se postati soustanovitelj gospodarskega podjetja Pohorska vzpenjača ter se zavezujemo vplačati toliko in toliko osnovnih vlog po toliko in toliko dinarjev ...' No, kasneje smo imeli še to srečo, da smo dobili ugoden kredit iz zveznega investicijskega sklada, ki je kreditiral izgradnjo gondole v Sarajevu, potem pa tudi nam niso mogli odreči, ker je bil projekt brezhibno načrtovan in ker smo zbrali že 50 milijonov svojega denarja. Obrestna mera tega kredita je bila izjemno ugodna in nikoli nismo zamudili niti dneva pri odplačevanju anuitet. Odgovornost smo takrat razumeli drugače kot danes.

Zamujena vožnja in jok

24. novembra 1957 so uradno pognali pohorsko vzpenjačo. "Nikoli ne bom pozabila tega dneva. Bilo je čudno mokro jutro, na smrekah je bilo ivje. Ob otvoritvi je posijalo sonce in Pohorje je bilo naenkrat od vznožja do vrha bleščeče srebrno. Kot iz pravljice."
Na 2,5 kilometra dolgi trasi je stalo deset stebrov, ki so jih skupaj z nosilnimi konstrukcijami izdelali v Metalni, štirisedežne aluminijaste gondole je izdelal slovenskobistriški Impol, spodnjo in zgornjo postajo Gradis, pogonski mehanizem in elektronsko opremo so uvozili iz Avstrije. A prva vožnja se je zgodila že nekaj mesecev prej. In Janji je bilo obljubljeno, da bo zraven, ko bo ta veliki dogodek. A ker ni mogla tako hitro - takrat že z mopedom - iz mesta pod Pohorje, sta se Čop in Ukmar odpeljala brez nje. Prvo vožnjo je zamudila.

Tudi takrat so bile zelene zime

Deset let po otvoritvi vzpenjače je Janja Brumen rodila Andreja, Čopovega otroka. S Čopom ni nikoli živela skupaj, "zgodilo se je pač, kot se zgodi ljudem, ki nenehno tičijo skupaj". Andrej Brumen Čop je danes eno najbolj prepoznavnih imen sodobne slovenske likovne umetnosti in živi v Ljubljani. "Pohorje je moje življenje, Andrej pa je vse od rojstva sonce mojega življenja," reče in potisne predme fotografije, ki pokažejo, kako ga je na zmeraj njenem Pohorju postavljala na smuči.