Če k temu dodamo še kriminalne zgodbe v zvezi s Stožicami, bankami, Telekomom, Petrolom, pa dejanska in/ali fiktivna kadrovanja s političnim ozadjem v državnih institucijah, pa afero v okviru ustavnega sodišča, potem bo vsak ozaveščen državljan z lahkoto zaznal velik kaos v slovenskem političnem, socialnem in gospodarskem ter celo v pravnem prostoru države. Zdi se, kot da je struktura tovrstnih problemov vedno bolj medsebojno soodvisna in vedno težje rešljiva.
Toda vrnimo se k problematiki ustanavljanja pokrajin, kar politično strukturo obvezuje 143. člen ustave. Naj spomnimo, da je dal državni svet predlog za nadaljevanje že pred leti začetih aktivnosti v zvezi s citiranim členom ustave, na tej podlagi pa je bila oblikovana delovna skupina, ki je pripravila gradivo za predstavitev ustanavljanja pokrajin (dr. Boštjan Borovnik, Borut Holcman). Del tega gradiva mi bo v nadaljevanju podlaga za razmišljanje o pokrajinah, in sicer z razvojnega vidika. Delovni skupini moramo dati priznanje za opravljeno delo pri opredeljevanju različnih dejavnikov in vidikov, povezanih z definiranjem pokrajin. Res pa je, da v gradivu pogrešam projektni pristop, kjer bi bile natančneje definirane faze projekta, časovna dimenzija projekta in njegovih faz, nosilstvo projekta, finančni vidik izvajanja projekta, kadrovski vidik in drugi potrebni dejavniki.
Preizkušanje potrpljenja prebivalcev
Naj ob tem izpostavim, da so v večini držav EU razvojni projekti osredotočeni predvsem na raven pokrajin in ne na raven dežele. Toda kako v resnici vsebinsko in strokovno pravilno definirati ta projekt, ko pa nas predlagatelji vedno znova presenečajo z novimi in novimi predlogi o številu pokrajin in njihovih sestavah? To, kar smo lahko prebirali zlasti v zadnjem času kot najnovejše "izume" predlagateljev pokrajin, ne meji zgolj na kaos, temveč na draženje potrpljenja prebivalcev, ki se oglašajo z ogorčenjem o predlaganih rešitvah. Ni se več možno izogniti občutku, da politiki s svojimi predlogi nočejo slediti logiki, ki pri definiranju pokrajin upošteva etnične, kulturne, zgodovinske in preostale relevantne dejavnike.
Krivi so najbrž tisti, ki niso bili tajkuni in ki danes živijo pod pragom revščine
Centralizacija presegla pričakovanja
Že obstoječi zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja bi v smislu že prej navedenega têrmina olajšal delo pri prenosu določenih funkcij z državne ravni na raven pokrajine. So pa že novinarji in tudi drugi posamezniki javno opozorili, da je centralizacija države presegla vsa pričakovanja, kar je povsem v nasprotju s policentričnim razvojem države, a to pravzaprav ne pomeni nič drugega kot optimiranje razvoja posameznih pokrajin glede na danosti, ki jih imajo. Neupoštevanje tega dejstva, kar pa je v neposredni zvezi z neupoštevanjem 143. člena ustave, se je hočeš nočeš odrazilo v neenakomernosti razvoja posameznih delov Slovenije, torej v bistvu pokrajin. To so pravzaprav uvideli tudi župani na svoji letni konferenci v Rimskih Toplicah, ko so ugotavljali, da mora iti politika z ustanavljanjem pokrajin do konca. Razlika v razvitosti med posameznimi pokrajinami je namreč prevelika, kar bomo prikazali z indeksom razvojne ogroženosti (IRO). Preden pa prikažemo vrednosti omenjenega indeksa, moramo spomniti na nekaj elementov. Prvič, v Sloveniji obstajata dve kohezijski regiji (zahodna in vzhodna), ki sledita normativu Evropske unije (EU), saj se le tako definirana pokrajina lahko poteguje za kohezijska sredstva EU; drugič, Slovenijo imamo razdeljeno v dvanajst statističnih regij, pri tem v zahodno kohezijsko regijo sodijo štiri statistične regije, v vzhodno pa osem statističnih regij; tretjič, v Sloveniji so definirali osemnajst funkcionalnih regij (po metodi intramax); četrtič, bili smo priča predlogu delovne skupine o enajstih pokrajinah; petič, iz prej omenjenega števila regij so na osnovi določenih sprememb nekaterih občin definirali samostojne pokrajine in prišli do formule deset pokrajin plus dve samostojni pokrajini s posebnim statusom (Maribor in Ljubljana).
Politični projekt brez strank
Spoštovani bralci, najbrž ni pretežko ugotoviti, da je ob že uvodoma omenjenem političnem kaosu v Sloveniji nastal tudi kaos na področju opredeljevanja pokrajin. Saj na koncu koncev ni čudno, da je tako, kajti težko je verjeti, da projekt pokrajine ni vladni projekt, kar je minister za javno upravo Rudi Medved tudi zatrdil na okrogli mizi o pokrajinah, ki jo je časnik Večer organiziral septembra v Mariboru. Vse priznanje Večeru za organiziranje in izvedbo tega dogodka, vendar sem pričakoval prisotnost političnih strank, a jih preprosto ni bilo, ne glede na to, da je to politični projekt. Izjema je bila Zedinjena Slovenija, ki pa zagovarja pet zgodovinsko že definiranih pokrajin. Očitno so politične stranke pozabile na svojo politično odgovornost do volivcev. To nekako povezujem z besedami poslanca Jožefa Horvata, ki je na omenjeni okrogli mizi v svojem izvajanju omenil, da že pri prvotnem poskusu ustanavljanja pokrajin (2007/2008) ni bilo politične volje, da bi zastavljeni projekt tudi realizirali. Da, res je, da je s tem potrjena teza, da smo volivci dobrodošli samo takrat, ko politične stranke potrebujejo naše glasove, volja, da volivcem prisluhnejo, pa ni potrebna.
Na omenjeni okrogli mizi sem postal pozoren na podatek, ki ga prej nisem zasledil v medijih. Predlagatelj in vodja projekta dr. Brezovnik je omenil tako imenovani indeks razvojne ogroženosti (IRO), ki ga za posamezne že prej omenjene statistične regije izračunava Umar na osnovi dvanajstih različnih kazalcev. Iz podatkov za leto 2017, ki sem jih kasneje pridobil, izhaja, da v zahodni kohezijski regiji ni niti ene od štirih statističnih regij, ki bi imele indeks razvojne ogroženosti nad 100. Obratno, v vzhodni kohezijski regiji pa sta od osmih statističnih regij samo dve, ki ne izkazujeta indeksa razvojne ogroženosti, se pa močno približujeta. Konkretni primerjalni podatki npr. za pet statističnih regij so naslednji:
• osrednjeslovenska 36,2
• podravska 119,3
• primorsko-notranjska 124,7
• zasavska 127,4
• prekmurska 163,8
Težak udarec policentričnemu razvoju
Že teh nekaj bežnih podatkov pove, da gre za težak udarec policentričnemu razvoju Slovenije, kar preprosto pomeni siromašenje večine vzhodne Slovenije. Če primerjamo npr. osrednjeslovensko statistično regijo s prekmursko, pade vsaka toleranca do političnih strank, ki so s svojo politiko v različnih vladah skupaj z državnim zborom dovolile, da je razvojna ogroženost Prekmurja približno petkrat večja od osrednjeslovenske statistične regije (Ljubljana z okoliškimi občinami). Če k temu podatku dodamo še nizek odstotek delovnih mest v nekaterih slovenskih mestih, potem je slika za obdobje 2015-2018 naslednja:
• Ljubljana 26,6 odstotka vseh delovnih mest
• Maribor 7,1 odstotka vseh delovnih mest
• Koper 2,9 odstotka vseh delovnih mest
• Kranj 2,9 odstotka vseh delovnih mest
S temi podatki so povezane tudi številke delovnih migracij v Sloveniji, ki za leto 2018 kažejo zastrašujočo podobo:
• v Ljubljano prihaja na delo 90.800 prebivalcev (uslužbencev?)
• iz Podravja v Ljubljano se vozi 9960 prebivalcev
• celo iz Pomurja prihaja v Ljubljano 3117 prebivalcev
Če k zgoraj navedenemu pripišemo še podatek novinarke Rosmari Petek (Večer, 3. oktobra 2019), je bilo leta 2016 v Ljubljani investicij za 1,7 milijarde evrov, v Mariboru kot drugem največjem mestu pa le za 216 milijonov evrov. Bralcem sem želel posredovati le nekaj podatkov o realnosti glede neverjetne centralizacije Slovenije in k temu primerno visokih indeksov razvojne ogroženosti posameznih delov Slovenije v primerjavi s centrom (Ljubljana in okolica).
Praktično vsi deli Slovenije so izgubili v svojem razvoju, in to prav zaradi centralizacije
Odgovornost strank vladnih koalicij
Ni torej slučaj, da je župan Ljubljane Zoran Janković proti pokrajinam ter da favorizira Ljubljano in njeno neposredno okolico. Praktično so vsi deli Slovenije izgubili v svojem razvoju, in to prav zaradi centralizacije. Nihče ne more negirati, da so takšno razvojno politiko oblikovale in izvajale vse politične opcije, ki so bile članice vladnih koalicij. Torej vse vlade s predsedniki vlad na čelu in z odgovornimi resornimi ministri. Kje je bil državni zbor in ali se zavedajo, da so s svojo vladno politiko med drugim uničili bančni sistem, tako da država praktično nima več svojega bančnega sistema, prebivalce pa obremenili z bančno luknjo v višini petih milijard evrov in da so vsakega državljana zadolžili za okoli 17.000 evrov ter da kljub vsem kriminalnim zgodbam državni zbor (beri: politične stranke) do sedaj še ni hotel sprejeti zakona o vračanju ukradenega denarja in zakona o spremljanju premoženja (pred petimi leti sem skupini 14 poslancev predlagal prav to, toda samo trije so podpisali predlog; preostali so že vedeli, zakaj tega niso smeli podpisati)? Torej, s sprejemanjem "lopovske" zakonodaje so politične strukture omogočile krajo ustvarjenega v preteklosti. Niso redki primeri, da tovrstne in podobne negativnosti siromašijo že prej ustvarjena sredstva. Je pa evidentno, da so pod krinko, češ da državna podjetja praviloma poslujejo slabo, prodali tujemu kapitalu vrsto eminentnih slovenskih podjetij.
Čigav plen so bila mariborska podjetja?
Nimam ustreznih podatkov o tem, koliko je bilo na ta način uničenih podjetij v Sloveniji, lahko pa to sliko v dobršni meri prikažem ob primeru Maribora. Kot vemo, je bil Maribor drugo največje industrijsko mesto v nekdanji Jugoslaviji. Kot tako je pomenilo pravo trdnjavo gospodarske uspešnosti z izjemno izvozno usmerjenostjo. Takoj po osamosvojitvi, zlasti pa po sprejetju prej omenjene zakonodaje in ukinitve SDK (Službe družbenega knjigovodstva), so v Mariboru morala pod političnim pritiskom poklekniti v svetu znana in renomirana podjetja, ponos vseh, ki so bili v njih zaposleni. Ali je bilo treba uničiti Metalno, svetovno znano tovarno žerjavov, kjer torej njihov trg ni bil zgolj slovenski ali celo jugoslovanski, temveč svetovni? Komu je bila plen renomirana tovarna Svila Maribor, proizvajalka danes tako iskanih svilenih izdelkov v svetu (po besedah bivšega direktorja je bila prodana za vrednost enega stroja, ki ga je on plačal nemškemu dobavitelju)?
Kdo je našel motiv za uničevanje Hidromontaže, ki je zgradila drugi največji jez na svetu - Tarbela Dam v Iranu; komu je dišala Elektrokovina, ki je takrat prva v Evropi razvijala difuzno svetlobo (za prostore in cestno razsvetljavo), pa Tovarna avtomobilov Maribor (TAM), kjer so njeni tehnični strokovnjaki izdelali npr. boljši zračno hlajen motor od Nemcev samih? In kdo je blokiral BMW, da bi avtomobile proizvajali v prostorih te bivše tovarne? In Merinka, znana po proizvodnji kamgarnov najvišje kvalitete; kdo si je drznil uničiti Tovarno železniških vozil Boris Kidrič, visoko specializirano tovarno za proizvodnjo in servisiranje železniških vagonov in lokomotiv?
Pa nadaljujmo, Špedtrans kot izjemno uveljavljen logistični akter doma in v tujini je prav tako izginil čez noč. V tem kontekstu je bila zamišljena tudi izgradnja logističnega centra v Bohovi, v neposredni bližini mariborskega letališča. Očitno takratne določene politične sile zunaj Maribora niso dovolile tega projekta. So pa zato naši severni sosedi praktično od meje pa vse do Gradca zgradili velike logistične kapacitete in s tem pomagali razvijati graško letališče, ki je bilo pred osamosvojitvijo Slovenije manjše in manj frekventirano od mariborskega. Kaj pa mariborska Livarna, ki danes ni niti podoba prejšnjega, mednarodno uveljavljenega podjetja s pestrim proizvodnim programom? Naj omenimo še Tovarno akumulatorjev Vesna pa še katero drugo podjetje.
Nepopravljiva napaka uradne politike
Postavlja se resno vprašanje, kako je mogoče, da so vsa omenjena državna podjetja, ki so poslovala zelo uspešno, praktično čez noč postala problematična, njihovi vodilni kadri pa so dobili etiketo nesposobnih menedžerjev. Na to vprašanje po moji presoji ni mogoče objektivno odgovoriti, kajti uradna politika, ne prejšnja ne sedanja, ne bo priznala nepopravljive napake svojih politik. Tako kot sem prepričan, da gre pri rušenju domačega bančnega sistema za veleizdajo Slovenije, menim, da gre tudi v primeru uničevanja mariborskega gospodarstva za nepopravljivo napako uradne politike. V Mariboru je izginilo okrog 30.000 delovnih mest. Več kot 9000 delavcev se danes vozi v Ljubljano, preko 20.000 jih hodi na delo v Avstrijo. Seveda pa krivcev ni mogoče izslediti. O pač, krivi so najbrž tisti, ki niso bili tajkuni in ki danes živijo pod pragom revščine.
Torej, indeks razvojne ogroženosti je pokazal velike razlike med posameznimi območji znotraj Slovenije. Gre za realne posledice centralistične politike v Sloveniji, nosilce te politike pa sem tudi apostrofiral. Prav zaradi tega pričakujejo zlasti prebivalci odrinjenih delov Slovenije, da odgovorna politika definira pokrajine tako, da bo upoštevala zlasti njihove zgodovinske in etnične značilnosti ter jim na ta način omogočila lastno razvojno pot.
Zasl. prof. dr. Dušan Radonjič
