Delo aktualne, tretje Janševe vlade je zaznamovala globoka zdravstvena kriza, v času, ko se tretjega vala epidemije novega koronavirusa še nismo otresli, pa je že mogoče reči, da bodo posledice njen mandat bistveno presegle. Ker je od naraščanja ali padanja okužb in prilagajanja preventivnih ukrepov v pretežni meri odvisen vsakdan ljudi, je s političnimi odločevalci na preži tudi (politična) javnost. Če želi biti informirana, je z intenzivnim spremljanjem dogajanja v politiko in njena tehtanja (ne)posredno vpeta.
Vlada je ob nastopu na pozicijo lani marca mandat začela z ugodno javnomnenjsko podporo, ki je trajala nekje do avgusta, nato pa si jo je počasi s političnimi intervencijami, ki so po mnenju mnogih zunaj mej sprejemljivega, zbila na nezavidljivo nizko raven. Nekaj je k temu pripomoglo stihijsko upravljanje epidemije, njeno izkoriščanje za druge, nezdravstvene cilje, obstransko (ideološko) agendo in nelogične odločitve, ki jih vladajoči niso znali/zmogli/želeli pojasniti državljankam in državljanom. Neizprosno dejstvo za Janševo koalicijo je, da je večina z načinom delovanja vlade nezadovoljna, ji ne zaupa več in ocenjuje, da se z epidemijo ne zna spopasti.
Žeblji v krsto
Na drugi strani politiko razdvaja in razkole tudi v zdaj že nekaj časa manjšinsko vlado vnaša prvi mož SDS in predsednik vlade Janez Janša. Svoje zveste baze ne mobilizira le z dejanji na slovenskem prizorišču, pač pa tudi s "podvigi" zunaj meja. Preuranjeno je za zmago na volitvah čestital Donaldu Trumpu, se brezsramno lotil novinarke bruseljskega Politica, seznam napadov v tujini pa se kar noče končati. Politični analitik in raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko razmišlja takole: "SDS je s tem letom vladanja dodatno odvrnila vse, ki so jo že tako zavračali, in dobila še dodatno podporo tistih, ki jo že tako podpirajo leta." NSi bo še naprej ostajal v senci velikega koalicijskega partnerja, pravi Zorko, SMC in formalno "ekspartnerica" Desus pa sta napol odpisana. Čeprav je manjšinska vlada, ki je te dni tudi v iskanju 46. glasu za udobnejše prestajanje preizkušenj v državnozborski veliki dvorani, vse bolj oslabljena, analitiki predčasnim volitvam ne pripisujejo realnih možnosti. Do rednih ostaja še dobro leto dni in volivci, ki se zdaj še ne čutijo nagovorjene k volilni izbiri, bodo z zagonom predvolilne tekme kmalu postavljeni pred paleto možnosti, komu nameniti glas. Ali bo obdobje splošnega nezadovoljstva z vladajočimi volilno telo podžgalo in pognalo na volišča in ali se bodo zato odločali bolj premišljeno, je le drobec aktualnih premislekov.
V zadnjem obdobju hočejo biti stranke celo samo sredinske. To je povezano z idejo, kje sebe pozicionirajo volivci
Apatija ali aktivacija
"Ne gre samo za vprašanje, ali bodo volivci pripravljeni oditi na volišče, je namreč tudi vprašanje, kako jih bodo politične stranke uspele mobilizirati. Cel kup zadev je, ki bodo vplivale na to, kakšna bo volilna udeležba, in ne samo vprašanje, kako zadovoljni ali nezadovoljni so s trenutno situacijo ali pa s trenutno vlado in parlamentom," razmišlja politologinja z ljubljanske fakultete za družbene vede dr. Alenka Krašovec. Nadalje pojasnjuje, da številne primerjalne študije pritrjujejo, da je to, ko so ljudje nezadovoljni in v manjši meri zaupajo v politične institucije, pomembno povezano z večjo možnostjo njihove neudeležbe na volitvah. A dodaja: "Na drugi strani se postavlja vprašanje, kje je meja, ko veliko nezadovoljstvo nad politiko in nezaupanje v različne politične institucije pripeljeta do mobilizacije. Bistveno vprašanje torej je, kje je tista točka, ko so razočaranje, nezadovoljstvo in nezaupanje tako veliki, da prerastejo v sprožilec, da se bodo ljudje volitev udeležili." Prvi pogoj, da se volivci kljub nezadovoljstvu s politiko odločijo za odhod na volitve, pa je, da imajo na voljo alternative, meni Krašovčeva. Podobno tudi Zorko: "Glede na okoliščine bi bilo možno oboje, ali še večja apatija ali pa aktivacija in višja volilna udeležba. Bo pa to bolj kot od nezadovoljstva ali nezaupanja vladi to odvisno od tega, kakšna bo ponudba političnih strank."
Da je zmagovalca sicer vedno doslej definiral kontekst, razlaga sogovornik in pojasni: "Leta 2008 je bila gospodarska rast in je zmagal predsednik stranke, ki je znal zelo lepo govoriti in je bil lepo oblečen, to je bil Borut Pahor. Leta 2011, ko je bila kriza, je zmagal priznani menedžer, leta 2014, ko je bila kriza moralnih vrednot, je zmagal ustavni pravnik. Zdaj imamo zdravstveno krizo z vsemi posledicami, ki jih je za seboj prinesla in tukaj se odpira krasen prostor za odrešitelja, človeka, ki bi mu ljudje verjeli, da bo z njim na čelu epidemija izginila prej."
Lansko leto se je za največjo slovensko “politično stranko”, torej za tiste, ki ne vedo, koga bi volili in na volitve ne bi šli, glede velikosti začelo pri skoraj natančno tretjini volilnega telesa. To je volilna baza, ki je načeloma nepredvidljiva, giba se večinoma na politični sredini in se na volitvah - če se do volilnih skrinjic sploh odpravi - preliva na skoraj vsa politična polja. Načeloma velja, da je ta tretjina tudi korektiv, ko gre v državi kaj narobe, in glasove nameni tistim, ki obljubljajo drugačno ali boljšo politiko. Lani je agencija Ninamedia največji dvig tega bazena zabeležila aprila in maja, kar je razumljivo, saj so se takrat, po nastopu nove vlade, pojavila prva razočaranja nad strankami, predvsem sredinskimi. Denimo LMŠ s sestopom z oblasti ter SMC, ki je v nasprotju s pričakovanjem njihovih volivcev vstopila v vlado. Letošnji vrh oziroma največji delež v zadnjih 15 mesecih je bil zabeležen minuli mesec, ko je kar 36,5 odstotka vprašanih dejalo, da ne vedo, koga bi volili, oziroma da na volišče ne bi šli. Ta delež se je povečal deloma zaradi LMŠ in Levice, ki sta izgubili nekaj odstotkov, predvsem pa na račun strmoglavljenja Desusa.
Moč novih akterjev
V zadnjem obdobju je vzniknilo ali ustanovitev napovedalo več strank, tudi zametkov predvolilnih navezav pretežno starih političnih sil. Plete se mreža zunajparlamentarnih strank Povežimo Slovenijo, kamor naj bi bila vse trdneje vpeta javnomnenjsko zelo oslabljena SMC Zdravka Počivalška. Nastala je stranka Naša dežela Aleksandre Pivec, dlje časa se že vzpostavlja zelena stranka Jureta Lebna. Nepomembna ni niti napoved ekonomista in nesojenega mandatarja Koalicije ustavnega loka Jožeta P. Damijana o potrebi po novi "dominantni" sredinski stranki, torej takšni, ki bi znala posrkati zdaj razbit volilni prostor nekdanje LDS. Kako mamljivi bodo ti, recimo jim novi politični projekti za volivce tokrat? "Na eni strani je povpraševanje volivcev po alternativah, na drugi strani pa očitno obstaja tudi ponudba teh," se Krašovčeva opira na nekatere javnomnenjske raziskave, ki kažejo, da se volivci spet obračajo k novim obrazom. Hkrati pa opozarja, da imajo volivci tudi izkušnje, kaj se je v preteklosti z novimi političnimi strankami že dogajalo. "V raziskavi, v kateri sva s kolegico ugotavljali, ali je novim političnim strankam v Sloveniji - od leta 2008 in 2018 - uspelo mobilizirati tedanje nevolivce, se je izkazalo, da je tovrstnega potenciala pri novih strankah relativno malo. Gre predvsem za prerazporejanje volilne podpore tistih, ki v glavnem hodijo na volitve, ampak od enih do drugih spreminjajo svojo volilno izbiro," pojasnjuje politologinja in še, da nove stranke ne izkazujejo veliko mobilizacijske moči med nevolivci.
Kako je z neopredeljenimi volivci? Zorko ugotavlja: "Ko gledamo stališča in pozicioniramo volivce strank, se izkaže, da tisti, ki odgovarjajo, da ne vedo, koga bodo volili, da ne bodo nikogar volili ali pa bodo oddali neveljavni listič, gravitirajo blizu sredinskemu prostoru. Tam se zadržujejo nezadovoljni tako z desnega kot z levega pola in to ni bazen volivcev, ki bi ga lahko ena stranka monopolizirala." Po Zorku je to potencialen bazen za opcijo z leve ali desne. Stranke novih obrazov lahko po njegovem sicer posegajo v bazen tistih volivcev, ki imajo svoj "rojstni list" v bazi volivcev LDS: "Z leti jih bo sicer zaradi bioloških dejavnikov manj, ampak še vedno je to velik delež volivcev. Prepričan sem, da je to največji delež volivcev; to je zmerna, liberalna in rahlo bolj leva opcija."
Stranke novih obrazov lahko posegajo v bazen tistih volivcev, ki imajo svoj "rojstni list" v bazi volivcev LDS
Izrecno sogovornik sicer opozarja: "V tem obdobju se je vzpostavila nova skupina volivcev, ki je sicer bolj kot ne abstinenčna, ko pride do volitev. Je pa v času epidemije artikulirala mnenje predvsem proti vladi, virusu in ukrepom. Gre za skupino ljudi, ki ne voli ne levo ne desno, ampak bi volila nekega tretjega, kakšno stranko Marka Potrča. Zelo jasen indikator tega so zadnji protesti v Mariboru." Ni izključeno niti, tako Zorko, da bi ta skupina volivcev podprla nekakšno ljudsko stranko, ki bi pod vprašaj postavljala vsa dejstva sodobne družbe od obstoja virusa naprej.
Novi in stari obrazi
Slovenija je v zadnjem desetletju dobila več novih strank, večina je tudi sodelovala na volitvah v tem obdobju. Izpostavljamo osem strank, ki se jim je napovedoval uspeh, ki so uspele ali pa so volilno povsem pogrnile. Ena od strank je Državljanska lista, ki je z Gregorjem Virantom nastopila na volitvah leta 2011 in osvojila osem mandatov. Na naslednjih volitvah (2014) ni bila več uspešna. Za Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića bi zelo težko rekli, da je bila stranka novih obrazov. Leta 2011 je zmagala na volitvah, na naslednjih (2014) pa pogorela. Tudi SAB Alenke Bratušek, ki je izšla iz Pozitivne Slovenije, ni stranka povsem novih obrazov; Bratuškova je pred tem opravljala funkcije na finančnem ministrstvu. Njena stranka se je na volitvah v letih 2014 in 2018 uvrstila v parlament. SMC pod vodstvom Mira Cerarja, ki je nadaljeval z zmagami “novih” strank, je leta 2014 odnesla sijajno zmago, vendar zmagovita pot ni trajala dolgo. Na naslednjih volitvah (2018) je z manjšim čudežem spravila v DZ deset poslancev. Pod vodstvom Zdravka Počivalška je SMC postala mrtva stranka. Cerarjevo pot je skoraj nadaljeval Marjan Šarec z LMŠ, ki je na zadnjih volitvah zasedel drugo mesto in dobil tudi mandatarstvo. Trenutni javnomnenjski odstotki LMŠ so med osmimi in desetimi odstotki. Med novimi strankami tega desetletja je tudi Levica - nastopila je na volitvah v letih 2014 in 2018 ter osvojila šest in devet poslanskih mest. Tukaj sta še dve stranki, ki sta imeli potencial za morebitno uspešno zgodbo - Verjamem Igorja Šoltesa in Dobra država Bojana Dobovška -, a jima ni uspelo.
Rok Kajzer
Vrzel med voliščem in spletom
Pri gradnji volilne baze, pa tudi pri zastavljanju usmeritev svojega delovanja, politični akterji uporabljajo več metod, družbena omrežja so le ena od njih. Na primeru Pivčeve je bil jasno viden tovrstni poskus nagovarjanja volivcev - spomnimo, da si je še pred formalno ustanovitvijo stranke s pojavnostjo na družbenih omrežjih in stalnim odzivanjem na aktualno politično dogajanje zagotovila večtisočglavo virtualno bazo sledilcev. Da je lahko podpora na družbenih omrežjih ustvarjena umetno, opozarja Zorko. Hitro pridobljena podpora ga v konkretnem primeru sicer ne čudi, saj je političarka po tem, ko je prevzela vodenje Desusa, ekspresno dosegla tretje mesto na lestvici najbolj priljubljenih politikov. A dodaja: "V kolikšni meri bo znala to preliti v dejanske glasove na volitvah, bo odvisno od tega, kaj se je naučila iz preteklega leta. Po tem, ko je prevzela Desus in bila takoj priljubljena, ko pa je morala začeti odgovarjati, argumentirati določene stvari, pa všečne pozicije ni prenesla naprej, pač pa je šlo v nasprotno smer."
Krašovčeva opozarja, da je med podporo na volitvah in na družbenih omrežjih težko vleči vzporednice: "Na volišče je, prvič, treba oditi, in drugič, vsak volivec ima tam samo en glas." Sogovornica obenem dopušča možnost, da je podpora na družbenih omrežjih signal volivcu, kako visoko ali nizko podporo ima njegova potencialna izbira: "Če ima volivec še neko drugo opcijo, stranko, ki bi jo tudi lahko podprl, pa ima ta nižjo podporo, lahko glasuje strateško in se odloči za tisto, ki ima večje možnosti za dosego boljšega volilnega uspeha. Zato, da ne bi občutil, da gre njegov glas v prazno, če recimo druga stranka ne pride v parlament."
S sredino ugajati volivcem
Načine, kako se (na novo) osmišljati in širiti krog volivcev, iščejo tudi etablirane stranke. Desus se je denimo po skoraj 30 letih delovanja v parlamentu v preteklem tednu, nikakor ne kot prva stranka v zadnjem času, nadel etiketo sredinske stranke. "V glavnem lahko zasledimo, da se politične stranke skušajo opredeljevati kot levosredinske, desnosredinske, v zadnjem obdobju pa hočejo biti celo samo sredinske. To je povezano z idejo, kje sebe pozicionirajo volivci," komentira Krašovčeva, ki pravi, da se veliko volivcev pozicionira na sredino, zato jim stranke sporočajo, da so tam nekje tudi one. Da je politična sredina v zadnjem času zlorabljen pojem, meni Zorko. Prepričan je, da se stranka, ki se deklarira za politično sredino, želi oddaljiti od svojega resničnega pedigreja ali pa ne ve, kaj pravzaprav je.
Do oznak - kot sta sredina in neideološkost -, ki si jih nadevajo stranke, je kritična sociologinja, raziskovalka in novinarka dr. Deja Crnović, ki v knjigi Politika kot medijski performans ugotavlja, da se je politika depolitizirala. "Za nami je relativno dolgo obdobje strank, ki vztrajajo, da niso nič in pridejo v politiko z zavezo, da niso ne levo ne desno. Kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da so pripravljene sodelovati s komerkoli. Upam, da se kot družba počasi začenjamo zavedati, kako slabo in brez smisla je to," pravi Crnovićeva. Ni sicer povsem prepričana, ali se utegnejo volivci na naslednjih volitvah kaj bolj strateško odločati, komu nameniti glas: "Vsakič, ko pride priložnost, da se odločimo za alternativo, se gre v izbiranje nekoga, ki nam bo simpatičen in nas bo pomirjal v nastopih, ne gledamo pa na to, kaj ta stranka oziroma politik ali političarka dejansko prinaša."
Kritično Crnovićeva v širšem smislu ugotavlja, da vlade desetletja državljane in državljanke nagovarjajo na način, kot da so poslovni subjekti: "Medtem ko bi nase morali gledati kot na fizične osebe in del skupnosti, ki mora imeti širše želje in cilje od tega, da bo naš espe preživel." Ves čas, tako sogovornica, govorimo v kontekstu gospodarstva, volivci pa pristajamo na to, da bo zadostovalo, da ima politik dobre menedžerske sposobnosti in dobro upravlja vire. Da je to razvidno na primeru spopadanja z epidemijo, pravi sogovornica in ugotavlja, da je bila prioriteta kapital: "Niso se zapirala podjetja, ampak izobraževalne in kulturne ustanove. Nekdo lahko z računico sicer obrazloži, da je bilo to dobro upravljanje in je na neki bilanci prinašalo dobre rezultate, ampak je jasno, da smo kot družba na slabšem."