Politične kombinacije: Virusi in druge nevarne igre politične jeseni

Tretja vlada predsednika SDS Janeza Janše, ki je oblast prevzela domala sočasno z razglasitvijo epidemije covida-19 v državi in prej neslutenim širjenjem koronavirusne pandemije, deluje že toliko časa, da se je vladna arhitektura izčistila, z njo razdeljene interesne sfere, razmerja, (ne)ravnovesja moči, (naj)močnejši in (naj)šibkejši členi, načini delovanja ter diskurz njihove politike. Virusni faktor je z vzpostavitvijo neizbežnega zdravstvenega okvira prevladujoča determinanta, ki daje ton vladnemu delovanju, a na drugi strani je v nekaj mesecih prišlo do hitrega prevzema mnogih vzvodov, virov moči v državnih podsistemih in gospodarstvu, kjer ima država vpliv. Covid-19 je globalna in lokalna realnost/normalnost aktualne politike, a obenem tudi priročna dimna zavesa, katalizator procesov v ozadju, s katerimi lahko prihaja do sprememb, premikov v temeljih družbene strukture, preurejanja in podrejanja institucij, ki bi morale biti od vsakokratne politike neodvisne in avtonomne - v primeru Janševe vlade najbolj neposredno v policiji. Kriza je vedno kontekst, ki pomeni tudi daljnosežne posledice na življenje družbe, sploh če je uporabljena tudi kot alibi. Janša v tretjem mandatu na čelu države igra na vse ali nič, z radikalno stavo, da je prišel čas za poračun naprej in nazaj, za po njegovem "ukradene volilne zmage, odvzete mandate, sproducirane afere". Vladnega krmila ni prevzel po volilni zmagi 2018., ampak po nepremišljenem odstopu Marjana Šarca, ki je naposled sprožil tisto, o čemer se je špekuliralo že prej: povezavo SMC Zdravka Počivalška in Desusa Aleksandre Pivec, strank, ki si nista mogli privoščiti predčasnih volitev, s SDS, na katero je tradicionalno navezana Nova Slovenija, spet nekoliko močneje, odkar jo vodi Matej Tonin. Kako trdne so koalicijske naveze po slabega pol leta?

Politična matematika in druge enačbe

Matematično gledano, ima Janšev koalicijski četverček 46 glasov, kar ne bi bila posebno udobna večina, če ne bi imela desnosredinska vlada še trdne podpore poslanske trojke Jelinčičevih nacionalistov in manjšinskih poslancev. Afere z zaščitno opremo so Zdravka Počivalška, ki je sicer že uspešno prestal interpelacijo, posebej pa še nedavne policijske preiskave potisnile v zadnjo fazo odvisnosti od Janše in mu (do)končno zaprle večino manevrskega prostora. Prognoza, da SMC, ki bo jeseni na programskem kongresu iskala novo ime in nova vsebinska, identitetna sidrišča za postcerarjevski čas, z veliko gotovostjo grozi pot na smetišče zgodovine, je postala prevladujoča ocena v politiki in politični analitiki. Vsaj trojica SMC-jevih poslancev naj bi še imela resnejše dileme, ali lahko v luči iskanja "mesta pod soncem" za politično prihodnost - redne volitve so leta 2022 - najde drugačen angažma, saj s smerjo Janševe vlade niso ravno srečni, nasprotno.

Zakulisni dogovori in ponudbe

Alenka Bratušek ima v stranki kar nekaj članov, ki Janšo absolutno zavračajo, a njen položaj je v perspektivi prihodnjih volitev vse prej kot preprost: kot predsednica stranke ni v parlamentu in s tem bistveno manj pred ključnimi mikrofoni in kamerami. V Desusu so scenariji odprti: od o(b)stanka Pivčeve, ki ji glavni ščit ta hip predstavlja predsednik vlade in s tem podobno kot pri Počivalšku poglablja njeno odvisnost, do razkola in razpada. Ni več skrito, da v ozadju deluje tudi pozimi padli predsedniški veteran Karl Erjavec, a zgodba je daleč od tega, da bi bila "položena in sestavljena" za njegovo morebitno vrnitev. Prek posrednikov je dobil ponudbo, da se umakne v kakšno diplomatsko službo v tujino, a vprašanje je, ali Erjavca to (že) zanima. Pomemben plejer prihodnjih dogodkov bo predsednik sveta stranke, zdravstveni minister Tomaž Gantar, ki je bil eden arhitektov vzpona Pivčeve in padca Erjavca, a sta se s predsednico hitro razšla in danes komunicirata bolj ali manj le še vljudnostno. Tudi njegovi odnosi s šefom vlade Janšo so daleč od idiličnih. Gantar, ki je bil eden kritikov Erjavca, sicer velja za človeka, ki v stranki ima vpliv in podporo, ki zna rušiti, organizirati nezadovoljne skupine, a se tudi v njih sprašujejo, ali je pri tem sposoben iti do konca. Veliko vprašanje, ali je res. Najbolj gotovo v tem trenutku je, da bodo eskapade Aleksandre Pivec težko nosljivo javnomnenjsko breme za stranko. Če je SMC postal skoraj imun in sprijaznjen z napadi nekdanjih volivcev, ki so nezadovoljni zaradi skoka v Janšev objem in predvsem podpore aliberalnim Janševim politikam, je Desus ta hip najmanj stabilen člen koalicije.

Od Merklove do Orbana

Še najmanj nemira je vsaj navzen v Novi Sloveniji, čeprav tudi od tam vsaj neuradno in neformalno prihajajo glasovi, ki so predvsem do Janševih potez, ki vlado vlečejo močno v desno, v smeri Budimpešte in Varšave, kritični. Pa nikakor le od Ljudmile Novak. Obstajajo ocene, da politika in diskurz SDS nikakor ne koristita poti NSi v sredino, po vzoru CDU, ampak prej spet v globljo senco "velike sestre". Diferenciacijo, kaj pomeni slediti Merklovi in kaj Viktorju Orbanu, je na volitvah nedolgo nazaj demonstriral hrvaški premier, predsednik HDZ Andrej Plenković. A fante iz NSi zanimajo (tudi) posli in z inštaliranjem Valentina Hajdinjaka, strankinega podpredsednika, na čelu Darsa so dobili pomemben vzvod finančno-gospodarske moči. Pod resor Jerneja Vrtovca ob tem sodi še največji infrastrukturni projekt sedanjosti in prihodnosti: drugi tir, kjer se bodo vrteli milijoni in milijarde. Tudi Nova Slovenija ima jeseni kongres, in to volilnega, a ni pričakovati, da bi lahko prišlo do kakšnih večjih pretresov in da Matej Tonin ne bi dobil novega mandata za vodenje stranke. Stranka nima tradicije naglih in nepremišljenih potez. Predvsem pa za zdaj ni nobene nevarnosti za Janšo, da bi Nova Slovenija kakorkoli postala manj predvidljiv partner.

Jesenski vroč kostanj

Janši je z različnimi manevri uspelo koalicijske prvake vezati nase, vnaprej onemogočiti in nevtralizirati njihove morebitne izlete stran od vladne agende. Kljub nekaj bolj ali manj pro forma pomislekom in kritikam kakšnih spornih potez asistenca Janševim načrtom s strani treh manjših koalicijskih strank doslej ni bila nikoli posebej vprašljiva. Koalicijsko igro v tem trenutku obvladuje. Zato se ti tudi vse redkeje kritično odzivajo na njegove ideološke in komunikacijske eskapade, ki spreminjajo Slovenijo navznoter in navzven, tudi njene pozicije v EU, obenem pa krepijo, vzdržujejo napetosti z opozicijo in delom javnosti, ki že tedne ob petkih protestira in zahteva padec vlade. Očitno je postalo, da zaradi tega nihče iz obstoječe koalicije ne bo odšel, zato Janša v funkciji mobilizacije svojega volilnega telesa in odvračanja drugih iz manj politično izdelanega in angažiranega volilnega bazena od politike ne popušča pri napadih na kritične intelektualce, kulturnike, na novinarje in medije, predvsem RTV Slovenija, z utrjevanjem propagandne osti njegove politike, ki se veže na retoriko o globoki državi, udbi, kučanovcih in drugih zarotah. Jesen za vlado in koalicijo vseeno prinaša nekaj težkih vprašanj, ki bodo morala biti rešena vzporedno z "novo normalnostjo" koronavirusnega časa: vseh zavez iz koalicijskega sporazuma ne bo več možno odlagati v prihodnost, na prvi tir prihajajo rebalans proračuna z zdaj ponovno vse bolj zadolženo državno blagajno, proračun za prihodnji leti, zakon o demografskem skladu, ustanovitev urada za demografijo, septembra bo na vrsti interpelacija zoper notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je odstopil, a je na koncu po izigravanju in reinterpretaciji demokratičnih procedur ostal. Za črpanje evropskih sredstev, ki jih je Slovenija dobila po zadnjih bruseljskih pogajanjih in jih je Janša razglasil za veliko zmago, bo treba pripraviti operacionalizirane načrte in projekte, sicer bodo milijarde ostale mrtva črka na papirju. Jesen bo pričakovano zaostrila tudi razmere na trgu dela in v gospodarstvu, ki jih še vedno v nemajhni meri blažijo protikoronski ukrepi, potrebni bodo resnejši programi socialnih politik, ki bodo šli daleč onkraj blaženja posledic krize in nekaterih socialnih bonbonov. Politika bo morala do decembra oblikovati široko soglasje o reformi volilne zakonodaje in popravkih volilnih okrajev, kot je to odredilo ustavno sodišče.

Opozicijski načrti in realnost

Opozicija, ki jo sestavljajo stranke razpuščene Šarčeve vlade in Levica, ima na drugi strani političnega spektra veliko načrtov, a imajo ti za zdaj vprašljiv domet. 39 glasov je njihova trenutna matematika. Na mizi so tudi najmočnejša orožja, kot sta konstruktivna nezaupnica in ustavna obtožba, a dokler k tem načrtom ne pristopi kar nekaj koalicijskih členov, gre bolj kot ne za načrte brez realnega pokritja. Gotovo je, da nekateri pogovori s poslanci koalicije potekajo, a nekatere je Janša seveda že lociral kot potencialne "tarče" in jim prek svojih strankarskih medijev poslal preventivni opozorilni signal. Premik v LMŠ, kjer so po nekaj mesecih vztrajanja v lastni zablodi, da je čas za predčasne volitve, pri čemer se je pokazalo, da si poslanci ne bodo skrajšali mandatov in služb, dopustili možnost oblikovanja nove vlade, je premalo. Iskanje mandatarja, okoli katerega bi se uskladila opozicija in še del sedanje koalicije, da bi šel v državni zbor rušit, menjat Janšo, je izjemno kompleksna, zahtevna operacija. Paradigma novih obrazov se je do pomembne mere izpraznila, težkokategornih igralcev, kot je Aleksander Čeferin, do nadaljnjega v slovensko politiko ne bo, tradicije tehničnih vlad pri nas ni. Ob tem je še dejstvo, da obstajajo tudi med levosredinskimi strankami še vedno globoke rane nesoglasij in nezaupanja iz prejšnje vlade.

Vprašanje političnega programa prihodnosti

V zadnjih mesecih je kdaj premalo koordinirana in s solističnimi akcijami za svoje minute slave obremenjena opozicija celo pomagala konsolidirati razpoke v koaliciji. Priložnosti, kot jih Janševi ministri ponujajo z mnogimi kontroverznimi in spornimi potezami ter bi jih SDS sama, če bi bila v opoziciji, gladko izkoristila za izredne seje in podobne manevre v državnem zboru, opozicija zdaj prevečkrat zamuja. A bistveno vprašanje ostaja, ali je sposobna oblikovanja dejanske vsebinske alternative temu, kar utrjuje Janševa politična vrhuška. Lekcijo, da antijanša lepilo ni (več) dovolj, bi morala pomeniti že Šarčeva vlada. Priklapljanje na val protestov je prav tako bistveno premalo. Protestniške množice, ki so se razvile iz kolesarskega gibanja v ostrejšem koronačasu, ta hip še predstavljajo permanentno napetost, ki Janši do neke mere cele omogoča, da ohranja v pripravljenosti svoje lojalno volilno telo. Dejansko poseganje v polje neopredeljenih volivcev je v teh nepredvidljivih časih, ki jih bosta očitno še kar dolgo determinirala virus in z njim povezana grožnja gospodarske recesije in erozije socialne povezanosti, ob liderstvu tudi vprašanje političnega programa. Takšnega, ki bo ljudem prepričljivo odgovoril, kako bomo živeli v naslednjem desetletju ali dveh in kako bodo generacije, ki prihajajo, imele dostojno življenje.
Ob neizpodbitnem dejstvu, da bo treba odplačati dolgove, ki si jih ponovno pospešeno nabiramo, se dodatno potencirajo razvojna križišča digitalizacije, trajnosti, ekologije in okolja, novih oblik zaposlitve in tako naprej. Za današnjo mladino to ni več futurizem, ampak so eminentna razvojna vprašanja, ki jih nagovarjajo. Nove in nove so varnostne grožnje. Virus nepovratno spreminja marsikatere družbene odnose. Narcizem malih razlik, ki zaznamuje voditeljska razmerja, in stava le na obračun z Janšo nista odgovor na mnoge neznanke v zapletenem covid obdobju.