Politika trača

Ukinitev dodatka za delovno aktivnost (DDA) socialno najbolj ogroženim je zagovarjal z zgodbo o nekem paru, ki v državo pride samo zato, da bi dvignil ta dodatek, nakar je ta trač, ker zgodba ni nič drugega kot trač, dobil nazaj zabeljen kot populistično histerijo proti lenim goljufom – revežem. Kot da mu to ni bilo dosti, je še izjavil, da se ta dodatek "nevarno" približuje minimalni plači: kakšna je ta nevarnost, kje je in komu grozi? Spet avtorjem tračev in nikomur drugemu. Primere zlorab je pač treba prepustiti pristojnim organom, pravi razlog za ves hrup pa se skriva v retorični izkrivljenosti birokratskega jezika oziroma v pojasnilu ministrstva za delo ... o DDA:
"Ukinitev dodatka za delovno aktivnost tako nikakor ni namenjena varčevanju na račun socialno šibkih, temveč prerazporeditvi sredstev, ki bodo odslej uporabljena bolj učinkovito, in to za opolnomočenje in hitrejšo vključitev oseb na trg dela."
Ključ je v besedi opolnomočenje: tja gre tistih 16 milijonov. Če prevedemo, denar bo vzelo ministrstvo, ki bo, ne vemo sicer po katerih kriterijih, dalo denar komisiji, delovni skupini, najeti skupini izvedencev, da (za honorar) razišče možnosti "opolnomočenja" oseb, da si čim prej poiščejo delo, saj si ga sami očitno ne morejo, nočejo ali ne znajo ... Samo da se vsi rešimo pred grozečo nevarnostjo približevanja minimalni plači! Seveda niti premier niti pristojno ministrstvo ne pomislita, da bi se lahko "opolnomočenje" nanašalo tudi na primere, v katerih bi kandidat za dodatek dobil dobro plačano delo: po definiciji gre za bednike, ki jim pripadajo samo najslabše plačana dela. In kot vsi vemo, je trg dela nekaj vzorno poštenega, pravičnega in socialno ozaveščenega, natanko tako kot predpisuje ustava ...