“Poraz nad Srbi”

Ganljiva napaka, priznam, in podzavestni odziv na splošno vzdušje. Edina težava je v tem, da je z elipso - besedno figuro, ki velja za slogovno napako - športno tekmovanje pomešano in na koncu zamenjano z nacionalnim. V tem primeru resda veliko manj kot ob nekaterih drugih priložnostih.
Moj oče je bil odbojkarski trener. Dober del moje zgodnje mladosti so zaznamovala srečanja z očetom na odbojkarskih treningih ali tekmah. Nikoli me ni, tako kot drugi ločeni očetje, ko jih obiščejo otroci, običajno v nedeljo, peljal v živalski vrt ali kino - vedno je to bil šport. Poleg odbojkarskih tekmovanj sva hodila gledat tudi atletske mitinge, tako sem videla Emila Zatopeka, "češko lokomotivo" že v precej zrelih letih, in oče mi je, ko sva si pozneje privoščila čevapčiče, na dolgo in široko pojasnjeval Zatopekove metode treniranja. Zelo me je navdihnila hipoventilacija, ki jo uporabljam še danes, prilagojeno svojim zmožnostim. Ko se je pojavila Jane Fonda z aerobiko, sem ji strastno sledila (oprema za aerobiko je bila uspešen modni trend), ampak sem vedela, da si je v dobri meri zadevo "izposodila" od Zatopeka. Z očetom sem potovala na gostovanja z žensko in moško ekipo malega beograjskega kluba Sinđelić, videla sem športnice in športnike v vsakdanjem življenju, uživala v privilegijih - sladoledu za trenerjevega otroka! Po enem takem potovanju sem pristala v bolnišnici na operaciji mandljev; pri mami je bil sladoled, ker sem imela občutljivo grlo, strogo prepovedan ... Oče je imel rad tudi košarko, toda odbojka je bila njegova intimna in družbena izbira - tukaj so se v mestu zbirali manj prodorni otroci s podeželja, to je bil šport med služenjem vojaškega roka, skratka socialno opredeljen veliko nižje kot košarkarska umetnost vrhunskih urbanih frajerjev. Sicer pa v elitni košarki ni bilo prostora za športnice ... Z mamo, ki je bila v zgodnji mladosti prav tako športnica, sva si izmislili odbojko v dvoje v globoki vodi, dokler se "žoga ne posuši".
Z drugimi besedami povedano, pri odbojki zame ni skrivnosti in najbolj pomembno je uživanje v igri. Tokrat sem navijala za reprezentanco Slovenije, ker so mi igralci bolj simpatični. Igra je bila povsem zadovoljiva. In nisem opazila kakšnega posebno neprimernega, nešportnega vedenja ...
Malo drugače je z drugo podzavestno izjavo, tisto iz ust borca za resnico in pravičnost, vodje civilne iniciative itd., Franca Kanglerja, med intervjujem za Novo24TV. Polna vreča tomašičizmov in kanglerizmov, zelo zahtevno za pravilno razvrščanje smeti. Toda Kangler je tokrat postavil tudi vprašanje, in to zelo ostro - kaj je tistih 28 intelektualcev (tistih, ki so predsednika Pahorja opomnili, da se je obnašal zelo nediplomatsko in v nasprotju s svojimi pristojnostmi) doslej naredilo za Republiko Slovenijo. Prvi in logičen odgovor bi bil: kakšnih 300 knjig, po minimalni oceni. A Kanglerja knjige očitno ne zanimajo. To lahko še razumem, to je razširjeno stališče do znanstvenikov in umetnikov ter njihovega dela. Teh 28 intelektualcev v resnici živi od svojega dela ali od zaslužene pokojnine, ne od kakšne državne apanaže, na svojih strokovnih področjih so uspešni in tudi mednarodno priznani. Če to za Kanglerja nima teže, se porodi vprašanje: kaj so potem po njegovih merilih zasluge za Slovenijo? Da nekdo dela v politiki in ne v znanosti, šolstvu ali kulturi? Število škodljivcev, parazitov in lopovov je daleč večje v sferi politike in vsi prejemajo plačo od države. Kangler tudi sam živi od državnega denarja in pravkar poskuša z avtoriteto in sredstvi države s tega položaja popraviti "krivice", ki so mu bile prizadejane na sodiščih, ter preprečiti tudi tista sojenja, iz katerih se še ni izvlekel. Je to delo v korist republike? Zaščita "človekovih pravic" privilegiranih, ki ne le da se spretno izmikajo kakršnikoli odgovornosti, ampak bi to radi izkoristili še v svojo politično korist? Naj občudujemo fantastično spremembo razsežnosti poštenega dela Franca Kanglerja, čigar posestvo na sodišču postane najbolj uspešno na svetu, z astronomskimi prihodki od pridelave lubenic, medtem ko je v medijih le skromen košček zemlje, ki komajda zadostuje za preživetje? In končno, kdo pa so ti zlobni plačanci, ki so dvignili Maribor na noge, in to proti njemu, večni nedolžni žrtvi? Nauk je jasen: prav to so zasluge za Republiko Slovenijo, kar izberite - primitivizem, laž, politično in drugo koristoljubje. Le kam bi prišli, če bi vsi državljani in državljanke uporabljali predlagani vzorec vedenja!
Brez posebne zveze s Kanglerjevim blebetanjem med vožnjo - kar bi lahko bil prometni prekršek - in s skoraj četrtino prebivalcev, ki so posnetek gledali, se zastavlja niz vprašanj o delovanju družbe, v kateri je kanglerizem možen, na primer v ZDA. Preveč deprimirajoče je to opazovati s perspektive današnje globalne realnosti. Nasprotno, ta primer bi morali opazovati s perspektive družbene situacije, zamišljene, vendar še kako uresničljive, v kateri tega ne sme biti. To zahteva drugačno mnenje in drugačne kriterije in še posebno drugačno nastopanje in drugačen položaj tistih, ki orodja za to že imajo - očitno znanstvenikov in kulturnih delavcev. Oni bi lahko denimo Kanglerja predlagali za Prešernovo nagrado za ustni esej, lahko bi jih zatem zaprosili, naj podrobneje pojasnijo svoja stališča, v medijskih okvirjih, ki ne promovirajo banalizatork in banalizatorjev, ampak umsko enakopravne voditelje in sistem, kjer pamet in neumnost nista "uravnotežena". Je mogoče, da taka zahteva zveni utopično, in kaj smo mi, podpisniki tistega pisma, storili, da to ne bi bilo utopično?