(POPULARNO) Marlon Brando: Seksapil, večji od časa in prostora

Najlepši tip, ki je kdaj hodil po Hollywoodu? Prav mogoče. Čas in okusi se spreminjajo, a niz belih zob, ki so žareli skozi nepozabno pobalinski nasmešek, ki je milijone po svetu polnil s poželenjem in občutkom zaljubljenosti, je šel v zgodovino. Ne glede na to, kako debel in zdelan je že bil na koncu. 1. julija je minilo 20 let od smrti ameriškega filmskega igralca Marlona Branda. S sugestivno, čustveno motivirano igro in upodobitvami likov obstrancev in upornikov je postal idol in ikona ameriškega filma. Bil je nepozaben kot Stanley Kowalski v filmu Tramvaj Poželenje, kot Terry Malloy v Na pristaniški obali in kot Don Vito Corleone v Botru.

Igralec, ki je bil zaradi nepredvidljivega vedenja enako poseben na velikih platnih kot v življenju, je dvakrat prejel oskarja za najboljšo moško vlogo, osemkrat je bil za zlati kipec nominiran. V bogati karieri je zaigral v približno 50 filmih, najbolj dejaven pa je bil od 50. do 70. let minulega stoletja.

Rodil se je 2. aprila 1924 v Omahi v ameriški zvezni državi Nebraska. Da, letos bi praznoval 100. rojstni dan. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje s staršema alkoholikoma. Oče je bil kot trgovski potnik pogosto na poti, če pa je že bil doma, se je pijan večkrat znašal nad sinom in hčerkama. Nič bolj predana družini ni bila mama, ki je, opita do nezavesti, prenekatero noč prespala v zaporu. Bila je tudi amaterska igralka in ljubezen do umetnosti je predala vsem trem otrokom, tudi Marlonovima starejšima sestrama. Jocelyn je postala igralka, Frances se je posvetila vizualni umetnosti. Marlona so zaradi neprimernega obnašanja iz šole izključili še pred maturo, ker je po šolskem hodniku vozil motor, mladostni načrt, da bi se vpisal na vojaško akademijo, je zaradi poškodbe kolena propadel. Ko sta se sestri preselili v New York, jima je leta 1943 sledil še sam.

Neumorni borec za pravice manjšin in zatiranih

V New Yorku se je pri Stelli Adler in v Actors Studiu učil igre. Ko je oktobra 1944 debitiral v broadwayski predstavi I Remember Mama, so kritiki že prepoznali njegov talent in čez dve leti so ga razglasili za najbolj obetavnega igralca na Broadwayu.

Leta 1946 je nastopil v predstavi Truckline Cafe, ki ga je povezala z dvema zanj pomembnima človekoma. Prvič je sodeloval z režiserjem in producentom Elio Kazanom, s katerim sta kmalu združila moči v odmevnih Brandovih predstavah oziroma filmih Tramvaj Poželenje, Viva Zapata! in Na pristaniški obali. Ob tej predstavi se je rodilo tudi prijateljstvo z igralcem Karlom Maldnom, ki je trajalo vse življenje. Bila sta soigralca v filmih Tramvaj Poželenje, Na pristaniški obali in v vesternu Glavni (One-Eyed Jacks). Med zvezde gledališča pa ga je v predstavi Tramvaj Poželenje izstrelila vloga brutalnega Stanleyja Kowalskega.

Na filmskem platnu je debitiral leta 1950 s filmom The Man, v katerem je zaigral vojaškega veterana, paraplegika. Za vlogo je mesec dni preživel v bolnišnici z ljudmi, ki so delili podobno usodo. Brando je s skopo gestikulacijo in mimiko ter izrednim realizmom v igri, ki ji je sledil kot učenec Actors Studia, ustvaril nepozabne vloge. Kot je nekoč dejal, pa mu noben film ni bil tako zelo pisan na kožo kot Divjak. V njem je leta 1953 upodobil uporniškega, a občutljivega vodjo bande motoristov. V njem je tudi izgovoril misel "Nihče mi ne bo govoril, kaj moram storiti", kar je, kot je kasneje dejal sam, čutil vse življenje. V poznejših letih se je ukvarjal tudi z režijo in se zavzemal za pravice etničnih manjšin. Umrl je leta 2004 na kliniki v Los Angelesu zaradi težav z dihanjem, ki so bile posledica pljučne fibroze. Star je bil 80 let. Med njegovimi pomembnejši filmi so še Julij Cezar, Sayonara, Zadnji tango v Parizu, Apokalipsa zdaj in Don Juan DeMarco.

Brando je z občutljivo upodobitvijo sindikalnega mišičnjaka, ki priča proti svojemu gangsterskemu šefu, v Kazanovem filmu On the Waterfront (1954) prejel oskarja za najboljšo moško vlogo in se utrdil kot eden najbolj občudovanih hollywoodskih igralcev. V šestdesetih letih je njegova kariera nazadovala. Igral je v edinem filmu, ki ga je kdajkoli režiral, v vesternu Enooki Jack (1961); danes kultni film je bil v tistem času razvpit zaradi Brandovega pretiranega trošenja časa in denarja. Razkošen remake filma Upor na ladji Bounty (Mutiny on the Bounty, 1962) je bil še ena draga polomija, Brando pa se je med snemanjem filma grdo obnašal in še povečal svoj sloves težavnega in zahtevnega igralca.

Film Francisa Forda Coppole Boter (1972) je pomladil Brandovo kariero. V vlogi mafijskega šefa Don Vita Corleoneja je Brando ustvaril enega najbolj nepozabnih filmskih likov vseh časov. Za vlogo si je prislužil še enega oskarja za najboljšo moško vlogo, vendar je nagrado zavrnil v znak protesta proti stereotipnemu upodabljanju ameriških Indijancev v filmski zgodovini. Kot umetnik je bil poln protislovij. Veljal je za najvplivnejšega igralca svoje generacije, vendar se je njegov odkrit prezir do igralskega poklica - ki ga je podrobno opisal v avtobiografiji Songs My Mother Taught Me (1994) - pogosto kazal.

Dolg seznam slavnih ljubimk in ljubimcev

Težavno otroštvo ga je močno zaznamovalo, spominjal se je, kako mu je oče pogosto govoril, da ne bo ničesar dosegel. Z vojaške akademije so ga izključili iz več različnih razlogov, med drugim tudi zato, ker je odstranil 70-kilogramski zvonec in ga zakopal. Potem ko sta se spopadla zaradi glavne vloge v filmu On the Waterfront iz leta 1954, za katero je Brando prejel svojega prvega oskarja za najboljšo moško vlogo, je Frank Sinatra začel Branda imenovati "mumbles", torej "momljač". Njun spor se je nadaljeval med snemanjem filma Guys and Dolls iz leta 1955, v katerem sta igrala skupaj, saj je Brando med snemanjem prizorov namerno delal napake, da sta morala prizore večkrat ponoviti.

Leta 1967 je Brando za 270.000 funtov kupil otok v Francoski Polineziji, ki je po njegovi smrti postal luksuzno letovišče z imenom The Brando. Otok, ki se je prvotno imenoval Tetiaroa, je bil nekoč last tahitijske kraljeve družine. Bolele so ga krivice, ki se godijo manjšinam. Podprl je gibanje za državljanske pravice in domorodne Američane. Režiserje je v obup spravljalo njegovo neučenje besedil, saj je menil, da bi to zmanjšalo kakovost njegove igre. Včasih je dialoge bral kar z listkov. Za samo 13 dni dela na Supermanu je prejel takrat rekordnih 3,7 milijona dolarjev. Njegova podoba se je skozi čas močno spremenila. Med snemanjem filma Apokalipsa zdaj je tehtal že okoli 133 kg na 175 centimetrov višine. Francis Ford Coppola ga je večinoma snemal v polmraku. Kasneje se je njegova teža še povečala, pojavile so se zdravstvene težave, tudi sladkorna bolezen tipa 2. Bil je dober prijatelj Michaela Jacksona in na njegovem posestvu Neverland je prebil več tednov.

Po smrti so zgodbe v medijih osvetlile tudi manj znano stran Brandovega intimnega življenja. Vdova igralca Richarda Pryorja je leta 2018 potrdila navedbe znanega glasbenega producenta, da sta bila njen pokojni mož in Marlon Brando v 70. letih ljubimca. "Bila so sedemdeseta! Droge so bile takrat še dobre, še posebej pomirjevala. Če si vzel dovolj kokaina, si bil pripravljen nategniti tudi radiator in mu zjutraj poslati rože," je za spletni tabloid TMZ izjavila komikova žena. "Richardu ob teh izjavah ne bi bilo prav nič nerodno," je še povedala. Tudi sam Marlon je leta 1976 izjavil, da je "tako kot številni moški" imel tudi homoseksualne izkušnje. "Ni me sram, nikoli se nisem kaj veliko ukvarjal s tem, kaj si drugi mislijo o meni," je dejal. V drami Reflections in a Golden Eye je Brando nastopil v vlogi impotentnega prikritega homoseksualca majorja Pendertona, medtem ko je Elizabeth Taylor upodobila njegovo ženo, ki se mu vseskozi posmehuje. Občasno naj bi Brando ljubimkal tudi s pevcem Marvinom Gayem in pisateljem Jamesom Baldwinom, nekatere zgodbe ga povezujejo tudi z Jamesom Deanom. Danes nekako velja, da je bil Brando biseksualec, na seznamu njegovih slavnih avantur pa naj bi bila tudi Marilyn Monroe.